»Nimam nobenega problema z ugotavljanjem odgovornosti, kdo je v bankah povzročil škode za 15 odstotkov BDP-ja … Naša javna zaveza je, da bomo takoj ukrepali v smeri popolne podpore vsem, ki se ukvarjajo s preiskovanjem teh stvari,« je odgovorila premierka poslancu NSi Jožefu Horvatu, ko jo je v parlamentu vprašal, ali bo vlada sprožila javno preiskavo o neustreznem poslovanju bank.
Vlada bo podpirala vse, ki se ukvarjajo s preiskavami nepravilnosti, tu so verjetno mišljeni organi pregona in pravosodje, ne bo pa se za razčiščevanje vzrokov za nakopičena slaba posojila posebej angažirala. Za kaj takega tudi nima posebne politične potrebe. Svoje volivce in površno javnost lahko zadovolji s ponavljajočo se floskulo, da je bila večina slabih posojil dodeljena v obdobju 2004–2008, ko je bila na oblasti po njihovem mnenju napačna politična opcija. Za razkritje mehanizmov neustreznega nadziranja in upravljanja bank pa ni ne volje ne interesa.
Če temeljita in verodostojna javna preiskava ne bo uvedena, potem ne bomo izvedeli, kako to, da so se slaba posojila za razliko od drugih držav z bančnimi težavami dodeljevala tudi po letu 2008; kako to, da so nekatera posojila postala slaba šele potem, ko so bili posojilojemalci po navdihu politike pahnjeni v nesolventnost. Ne bo se razčistilo, kako je mogoče, da je bil tako velik obseg posojil neustrezno zavarovan in kako je bilo mogoče, da so slovenske banke v tako velikem obsegu financirale dolgoročne naložbe s kratkoročnimi viri. Ne bomo izvedeli, na kakšen način so tisti, ki so imeli koristi od neustrezno zavarovanih posojil, vplivali na bankirje, da niso ravnali s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ne bomo izvedeli, v kolikšni meri je škoda v bankah plod kaznivih dejanj in v kolikšni meri posledica neustreznega sistema upravljanja in nadzorovanja.
Več lahko preberete v: Družini
