M. Kovač, Družina: 2. januar – dan kulturnega boja

Šolarji, turistični delavci in tisti zaposleni, ki lahko opravijo svoje delo v preostalih januarskih delovnih urah, so ob vnovični uvedbi 2. januarja kot dela prostega dne zadovoljni. Zadovoljni so vsi, ki imajo službe, pa nobenega pravega dela. Bolniki, ki so jim zaradi praznika prestavili pregled ali poseg, gospodarstveniki, ki morajo pravočasno izpolniti naročila svojih kupcev, in vsi, ki lahko zaslužijo za svoj kruh le v delovnih dneh, pa so manj zadovoljni s kapriciozno velikodušnostjo naših oblastnikov.

A zame je bolj kot tehtanje ljudskega zadovoljstva in merjenje nastale gospodarske škode zanimiv ideološki naboj starega/novega praznika. Kako le, se boste čudili, dragi bralci, saj so vendar vodilni­ politiki SMC zagotavljali, da so uvedli povsem neideološki praznik in da naj bi celo popravili krivico (?!), storjeno ob njegovi ukinitvi. Noben dela prost dan, ki ga uvede oblast, ni neideološki, v našem primeru pa je očitno, da se z uvedbo 2. januarja kot dela prostega dne subliminalno slavi protikrščansko ideologijo, tisto ideologijo, ki je najprej ukinila praznovanje božiča, potem pa podaljšala praznovanje versko manj zaznamovanega praznika.

Pred pojavom nacionalne države so bili koledar in prazniki v domeni prevladujočega verstva v določeni civilizaciji. Prazniki so bili razporejeni skozi leto v harmoniji med delom ljudi v naravi ter njihovo potrebo po slavljenju božjega ra­zodevanja. Oblastniki v nacionalnih državah so potem na koledar dodali praznike, ki naj bi povezovali držav­ljane ob spominu na neki dogodek. Zavedanje, ki povezuje ali deli državljane, je ideologija. Revolucionarni oblastniki, ki so se borili proti Cerkvi in krščanski kulturi, so tradicionalno versko obarvane praznike ukinjali in jih nadomeščali z novimi, ki so jim poskušali na hitro najti neko za njihovo ideologijo primerno vsebino.

Vladajoča koalicija je imela lepo priložnost, da uvede kot dela prost dan 6. januar (Gospodovo razglašenje ali sveti trije kralji) in nas s tem pridruži državam v soseščini, ki spoštujejo svojo narodno tradicijo in krščansko kulturo. Odločili so se, da raje stopijo v krvave škornje svojih revolucionarnih predhodnikov, ki so ljudem leta 1955 »dali« 2. januar potem, ko je bilo očitno, da jim nikoli ne bodo mogli zagotoviti življenjskega standarda, kakršnega so bili deležni navadni ljudje v sosednjih kapitalističnih državah. Ta odločitev koalicijo, hoteli ali ne, povezuje z drugimi »dosežki« njihovih komunističnih vzornikov. Po enem takih bi lahko stari/novi praznik dobil ime.

Vir: Družina