M. Kos, Pogledi: Stric iz ozadja

1

V časih, ko se veliko sprašujemo o tem, kako naprej, in ko se številni z nostalgijo spominjajo let od 1945 do osamosvojitve Slovenije, svojevrstne odgovore na marsikatero tozadevno vprašanje podaja pričevanje akterja tako nekdanjega kot sedanjega sistema. Navkljub pisanju v tretji osebi je pred nami torej poročilo iz prve roke.

Pred desetimi leti, takoj po izidu, mi je prišla v roke knjiga Dušana S. Lajovca Med svobodo in rdečo zvezdo. Avtor, sicer eden največjih zoprnikov Zdenka Roterja (spravila – vsaj v formalnem smislu – sta se nedolgo nazaj šele na sodišču, kaj več pa na tem svetu ne bo mogoče), je kot prilogo k svojim spominom objavil razvpiti »udbanet«. Oceno Lajovčevih spominov sem tedaj končal s sodbo, da je »zgodba o udbovski ‘centralni evidenci’ del širše zgodbe o odnosu Slovencev do svoje lastne polpreteklosti. Človeške, tj. individualne zgodbe tisočev državljanov, ki jih zdaj ‘zastopata’ golo ime in še bolj pusta šifra, so vsaka zase kompleksna zgodba s številnimi poglavji in podpoglavji.« Pripomnil sem še, ne pozabimo, bilo je leta 2003, da »bi bilo prav, da posamezniki, ki so zdaj – krivi s krivdo ali brez krivde krivi ali morebiti falsificirano krivi – kontaminirani, dobijo možnost, da povedo svojo različico svoje zgodbe. Toliko bolj, ker tisti, ki ima voljo do pregledovanja skorajda dvesto strani dolgega seznama ali napornega sprehajanja po udbanetu, slej ko prej naleti na kopico znanih imen: od aktualnega predsednika države in nekaterih politikov, novinarjev, univerzitetnih profesorjev in akademikov pa do duhovnikov, pisateljev, gledaliških režiserjev in kopice znancev s sosednjih ulic. Prostovoljno izpričane zgodbe teh ljudi bi bile soliden prispevek k razumevanju realnosti slovenskega zadnjega pol stoletja, s tem pa tudi k psihopatologiji slovenskega vsakdanjega – ne samo nekdanjega – življenja. Za začetek. Histerična tišina, vsaj kar zadeva ‘uradno’ politiko in medijske usmerjevalce javnega mnenja, glasno govori o nelagodju že samo ob misli na takšen začetek. In na strica iz Avstralije, ki je vse zakuhal.«

Prvi in drugi jaz

Toliko za uvod. Primerjava obeh knjig in njunih avtorjev, v marsičem zgodovinskih antagonistov, bi bila lahko zanimiva, a to bi nas odpeljalo predaleč. Sicer pa so Roterjeve pripovedne ambicije, epski zamah in pisateljski talent bistveno večji od Lajovčevih. Padle maske poleg tega niso zgolj »preprosto in iskreno pričevanje«, kot je avtor zapisal v uvodnem »Zagovoru«, temveč segajo daleč čez okvire družinske kronike Njega in Njegovih. Roter si je za formo in konstrukcijski princip pripovedi o sebi in svojih, predvsem o pokojni soprogi, izbral tretjeosebnost. To je kar dobra pogruntavščina: pišem knjigo o sebi, a se nadležni (prezgovorni, prepatetični) prvoosebnosti jaza izognem tako, da v pripoved uvedem svoj »drugi jaz«. Samogovori tako postanejo nekakšen notranji dialog, pisanje pa nadzorovano, če je treba, tudi distancirano. Pravzaprav sta Roterju – sicer zelo obvladanemu, »racionalnemu« gospodu – ravno takšen literarni postopek in figura njegovega »drugega jaza« omogočila, da ni zapadel v osebnoizpovedno prozo, v kateri bi primat spominske prvoosebnosti blokiral kakršenkoli refleksivno-oddaljeni pogled. Pa še tole: ob takšni zasnovi odpade tudi problem »avtocenzure«. Nisem namreč »jaz« tisti, ki odločam o tem, kaj pozabiti in česa se spominjati, česa ne pozabiti in česa se ne spominjati, ampak breme teh neprijetnih dilem preložim na razumevajoča ramena svojega zapisovalskega »drugega jaza«. To se sliši malce zapleteno, a spet ne tako zelo: ustreza pač težavni (včasih tudi temni in mučni) snovi, ki jo je Roter moral zbezati na plano in ubesediti. Ali kot je zapisal v knjigi: »V vsakem primeru naj bi na njegovi duši ležalo nekaj neznanega, nedoločljivega, nejasnega ali dvomljivega, kar brezpogojno zahteva razjasnitev, bistrino in zavrženje vsakršnega neznanega.« Ambicija je pač bila: razumeti samega sebe toliko, da bi onemogočil apriorno nerazumevanje, na katero bi lahko njegovo pisanje naletelo pri drugih – pri svojih potencialnih bralcih, seveda. Med njimi bodo tako njegovi politični nasprotniki kot sopotniki iz starih in novejših časov – navsezadnje se knjiga nemalokrat bere kot politični triler.

Zgodba, ki jo torej Roterjev »prvi jaz« pripoveduje svojemu zapisovalskemu »drugemu jazu« (ali pač nasprotno), se, kronološko gledano, plete od avtorjevih mladih let, ko je, pogumen petnajstletnik, poleti 1942 odšel v partizane, po koncu vojne je dobrih petnajst let preživel pri Ozni oziroma Udbi, od šestdesetih let pa do konca osemdesetih je deloval na Visoki šoli za politične vede (današnja FDV), kjer je prehodil ekspresno pot od študenta do dekana. Njegovo zadnje delovno mesto je bilo svetovalno – v Kučanovem predsedniškem uradu.

Krvna zaveza

Tisti prvotni dogodek, h kateremu se v Padlih maskah zmeraj znova vrača, je partizanščina. Domači medvojni nasprotniki, tj. vaški stražarji in pozneje domobranci, so zanj kolaboranti in nič drugega. V najboljšem primeru so zavedeni posamezniki, njihov protikomunizem pa je, v Roterjevih očeh, velika izmišljija. Tako je mislil pred sedemdesetimi leti, danes pa tudi ne bistveno drugače.

Aktivna udeležba v vojni je prinesla težke preizkušnje, predvsem neposredno bližino smrti, na ozadju katere je fant moral čez noč odrasti in zaživeti odraslo življenje. Strani, ki jih Roter namenja partizanski tovarišiji, pa naj gre neposredno za vojna leta ali za povojna srečevanja nekdanjih soborcev, so pričevanja o svetu, ki je bil polna, zaokrožena celota. Sicer z občasnimi razpokami, dvomi in omahovanji, a nikdar, ne prej in ne pozneje, toliko, da bi krvna zavezanost postala izgubljena vera. To je bil pač svet »božanskih sanj«, kot je naslovljeno prvo poglavje. In »sestop iz nebes na zemljo«, kot je ime drugega, posvečenega prvemu povojnemu – udbovskemu – obdobju, je pri Roterju prikazan, (samo)razumljen in s tem nekako opravičen kot domovinski angažma. V imenu nekdanjih nebes v službi nove države. Tudi pred nevarnostjo, ki jo pomenijo njeni lastni državljani, bi bilo treba dodati.

Glede na oddelek, v katerem je Roter deloval, je bila ta človeška skrb namenjena predvsem slovenski Cerkvi oziroma »kleru«. Ob tem pripominja, da zasliševanja duhovnikov niso bila njegova glavna naloga. Malce enigmatično, kot da ne bi čisto zares hotel razumeti svoje nekdanje vloge v starem sistemu, kaj šele njegove totalitarne narave nasploh, dodaja, »da je zaradi profesionalne, a ne politične nadzorstvene pravice opravil tudi pogovore z manjšim številom preiskovanih duhovnikov«. Razločneje poskuša to pojasniti takoj na naslednji strani: »Vendar je tudi sam imel nekaj nepotrebnih in vprašljivih zdrsov v konkretno operativo, ki se jih spominja z nekakšno nelagodnostjo, a se jim verjetno ni mogel izogniti. Zato glede njih prevzema osebno moralno soodgovornost pred sabo.« »Osebna moralna soodgovornost pred sabo« – zanimiv sofizem ali simptom nečesa globljega? K tej nelagodnosti sodi tudi Roterjevo zasliševalsko sodelovanje pri takšnih »primerih«, kot sta bila denimo Ljubo Sirc konec štiridesetih ali pa Edvard Kocbek konec petdesetih let. Čeprav je o svojem udbovskem angažmaju pripravljen povedati tako rekoč vse – »ne bo zamolčal ničesar bistvenega, razen nekaterih imen, zagotovo svojih ‘globokih grl’« –, pa se pozneje k tej tematiki občasno vrača. V spominjanju na tiste čase pač »ostajajo temna, mrežasta lisa in duševne brazde«. Drugo ime za ta občutja: »zadrega«, »dvom«.

Roterjevi spomini so torej tudi artikulacija tega nelagodja, težav pri današnjem razumevanju svoje udbovske preteklosti. Na tej ravni imajo prav gotovo tudi nekakšno samoočiščevalno funkcijo – razložiti, razumeti, upravičiti. Nekako tako, kot da bi moral dedek svojim radovednim vnukom odgovoriti na nedolžno vprašanje, kam je nekoč hodil v službo in kaj je tam delal. In ko ni dovolj reči le, da so bili časi pač zapleteni, ampak je treba opisati tudi svoje nekdanje dileme, slabše, boljše ali celo nemogoče odločitve, ki so vplivale tudi na konkretna življenja drugih, ne le svojega in najbližjih.

Več lahko preberete v Pogledih.


1 komentar

  1. Še sreča, da imamo danes Severno Korejo, da si danes lažje predstavljamo kaj pomeni državni totalitarizem, kjer ni svobode misli in življenja, spoštovanja človekovih pravic in osebnega dostojanstva, demokracije…

    Totalitarizem, ki vlada na sovražnem odnosu do tistih, ki hočejo človekove pravice za vse, ne le za privilegirane.

Comments are closed.