Kar dolgo sem samo nemo gledala v odprt prazen dokument na ekranu. Ne najdem besed, ki bi opisale vso žalost in jezo, vso grenkobo in velik gnus, za katerega sploh nisem vedela, da ga premorem do sočloveka.
Novica o smrti pretepene deklice z Jesenic me je, kot marsikoga te dni, pretresla. V meni se je v valovih nabirala jeza do ljudi, ki bi jo morali zaščititi in varovati. Kot prvo, naravno, do njenih najbližjih. In potem dalje – do njenih sosedov, do someščanov, do države!
Kako niso vedeli, videli, čutili, ukrepali?
Iz moje notranjosti je prišel izzivalen odgovor. »Bi ti kaj storila?«
Kar ponavljalo se je, kot odmev. »Kaj bi ti storila? Kaj storiš, ko vidiš starše, ki tepejo svoje otroke?« Ponižno, s pogledom uprtim v tla, priznam: čisto nič. Najraje pogledam stran, kot da ničesar ne vidim. Ne počutim se kompetentno in ne zdi se mi primerno, da bi se vmešavala v vzgojo drugih – to je moj zagovor, s katerim si umijem roke.
In če ponovim vprašanje: Kako niso vedeli, videli, čutili, ukrepali? Notranji glas me je ponovno napadel: »Veš, vidiš, čutiš … in NE ukrepaš.«
Deklici življenje na zemlji ne bo več povrnjeno, toda njena zgodba naj ima kljub vsej krutosti svojega konca jasno sporočilo: Odgovornost za njeno smrt posredno pade na vse nas!
Več lahko preberete na iskreni.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
