M. Kocijančič, Pogledi: Obrazi liberalizma

9

Politični liberalizem je od svojega rojstva do danes doživel številne transformacije. Zaostritve razlik med liberalnimi identitetami v zadnjem času postajajo vse bolj očitne tudi pri nas.

Leta 1953 je ameriški politik Joseph S. Clark ml. – član demokratske stranke, takrat župan Filadelfije in pozneje senator – za revijo The Atlantic podal tedanje razumevanje bistva liberalizma v svojih strankarskih vrstah: »Liberalec verjame, da je vlada ustrezno orodje za razvoj družbe, ki poskuša v svojo prakso prenašati krščanska načela,« zato je treba vlado »v polni moči uporabljati za napredek v socialni, politični in ekonomski pravičnosti, na občinskih, državnih, nacionalnih in mednarodnih ravneh.«

Kombinacija sklicevanja na »krščanska načela« in poudarka na »močni vladi« najbrž nista prvo, na kar bi pomislili v kontekstu slovenske recepcije liberalizma. Pa vendar tu ne gre za lokalne posebnosti Slovenije ali ZDA: v tem, da smo Slovenci in Američani glede pojmovanja liberalizma izrazito specifični, nikakor nismo osamljeni. Gre namreč za enega tistih pojmov, ki so v svojem pohodu skozi zgodovino na številnih teoretskih in praktičnih oseh večkrat izvedli popoln preobrat.

Liberalen kot Škot

Pridevnik »liberalno« se je (po analizi Daniela D. Kleina) v političnem kontekstu prvič začel uporabljati okrog leta 1769 na Škotskem, v času t. i. škotskega razsvetljenstva. Politična raba tega pojma je bila povezana z njegovo predpolitično rabo, ki se je v veliki meri prenesla iz latinskega pridevnika liberalis, znanega npr. iz besedne zveze artes liberales, ki v angleščini še naprej živi kot liberal arts; pridevnik »liberalno« tu označuje tisto, kar je »vredno svobodnega človeka«. V luči velikih družbenih sprememb 18. stoletja gre za obrat te fraze: ne gre več zgolj za to, kaj je vredno svobodnega človeka, temveč predvsem za vprašanje, kakšne svobode je vreden vsak človek. Pravzaprav bi lahko tako opredelili celoten liberalen projekt: kako lahko resnično dosežemo – in v nekaterih različicah liberalizma tudi poenotimo – družbeno svobodo vsakega posameznika?

Obenem je nastal tudi korpus del t. i. klasičnega liberalizma: John Locke, John Stuart Mill, Adam Smith in številni drugi pomembni misleci so v tem času razvili svoje vplivne filozofske pozicije. Liberalizem je kot eden ključnih političnih miselnih tokov razsvetljenstva seveda bistveno povezan z drugimi procesi, ki zaznamujejo to obdobje, tako da težko povsem izolirano govorimo o »zaslugah liberalizma«, vendar je jasno, da so nekateri najpomembnejši poudarki klasičnih liberalnih mislecev postali temeljne politične kategorije modernega sveta: svoboda govora, verska svoboda, odprava suženjstva, enakopravnost žensk, zaščita manjšin, zavzemanje za sistemsko odpravljanje možnosti vznika tiranije oblastnikov na eni strani in »tiranije večine« na drugi strani itn.

Pojem se je v desetletjih po tem, ko je prvič vzniknil na Škotskem, razširil po celotnem zahodnem svetu; ob tej razširitvi je dobil splošnejši prizvok označevalca modernih, naprednih političnih ideologij, torej ideologij, ki – v skladu z razsvetljenskimi ideali – prekinjajo s starim redom in začenjajo nekaj bistveno novega. V tem pogledu je pomembna dediščina liberalizma tudi njegovo specifično razumevanje politične novosti, se pravi samorazumevanje liberalizma kot nečesa bistveno novega. Vse velike politične zamisli, ki so sledile razsvetljenski dobi, so nadaljevale liberalni diskurz napredka ali pa proti njemu reagirale – nikakor pa ga niso mogle prezreti. Od tod tudi ena izmed klasičnih razmejitev političnih tendenc, »liberalno proti konservativnemu«, ki je v široki – četudi pogosto izrazito površni – rabi tudi pri nas.

V 19. stoletju se z nastopom realnih političnih opcij, ki so prevzemale ta poimenovanja, pojavijo tudi številne nove dileme. Liberalne stranke so v raznolikih kulturnih umestitvah razumljivo delovale zelo raznoliko, obenem pa so se pogosto znašle v situaciji, ko so bile prisiljene reagirati na precej konservativen način: morale so spodbujati ohranjanje statusa quo, da bi zavarovale že dosežene rezultate svojih »liberalnih« projektov.

Liberalen kot trg

Iz današnje perspektive je odnos do ekonomije in z njo povezanih socialnih vprašanj morda najbolj očitna ločnica, na kateri se lomijo kopja različnih liberalnih identitet. V grobem lahko govorimo o dveh liberalnih polih, ki se ločujeta po svojih odgovorih na vprašanje o pravem razmerju med državo in trgom. Ključen pojav v tej zgodbi je t. i. socialni liberalizem. Ta izraz označuje tiste tokove liberalne misli, ki na večini družbenih področij ohranjajo klasični liberalni diskurz, obenem pa v večji ali manjši meri polemizirajo z ekonomskimi zamislimi klasičnih liberalcev, ki so ključ za doseganje družbene svobode in krepitve svoboščin videli v osvobajanju tržnih procesov izpod nadzora države, svobodno trgovanje pa kot eno izmed človekovih temeljnih svoboščin. Socialni liberalizem se razvije na podlagi zgodovinske izkušnje, da pretirana ekonomska liberalizacija vodi v ekonomsko razslojevanje in družbeno neenakost. Četudi socialni liberalizem trga praviloma ne demonizira – kot to počnejo nekatere njegove radikalnejše izpeljave –, v pretirani »osvoboditvi« trga vseeno vidi resno grožnjo temeljnim državljanskim svoboščinam in zato zagovarja ekonomski pristop, ki ohranja večjo vlogo države, kot bi jo lahko izpeljali iz klasičnega liberalizma.

Več lahko preberete v Pogledih.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Avtor glede na svojo mladost presenetljivo umirjeno, uravnoteženo, nenavijaško v grobem postavi pojme glede raznih oblik liberalnosti in liberalizma v nek približno objektiven okvir. Pohvalno.

  2. Včasih se sprašujem, zakaj taka plima vznikanj liberalcev na slovenski desni strani, tudi pomladni in katoliški strani.

    Eden od razlogov je gotovo zveznost in medlost prehoda Slovenije iz totalitarne socialistične republike, ko smo namesto klasične liberalne demokracije in poštene tržne tekme dobili nek državni polkapitalizem, pajdaško-tajkunske zgodbe itd. Prehoda v bolj podjetniško prostotržno okolje torej še ni bilo, zato večja potreba po njem.

    Drug razlog vidim v družbenih spremembah, ki sodobnega človeka vlečejo v vse bolj poudarjen individualizem. Med drugim permisivna vzgoja v majhnih družinah, ki že otroke vzgaja v egocentrične razvajence. Individualno sedenje pred računalnikom in zgubljanje v virtualnem svetu na račun odsotnosti resničnega socialnega komuniciranja. In še kaj bi se našlo.

    A še enkrat: kompetitivna prostotržna družba do neke mere spodbuja ekonomsko učinkovitost, ima pa svoje slabe strani in meje. Človek, ki ne bo socialno in sočutno bitje, ne more graditi zdrave družbe.

    Komunitarne, konzervativne in ekologistične ideje vidim osebno kot bolj nesporno koristne od liberalnih. Liberalno- prostotržne vidim na isti premici, a na nasprotnem polu od socialnih. Med liberalnostjo in socialnostjo je dobro imeti dobro balansiranje, da ne zaniha tehtnica preveč v eno ali drugo smer.

  3. Klasičnemu liberalizmu najbolj zamerim, da preveč stavi na prosti trg in kapital in zato zanemarja druge vidike človekovega življenja.
    Na drugi strani je socialni liberalizem, ki zagovarja občasno vmešavanje države med tržne procese. Nad tem principom sem še manj navdušen.

    Zdi se, kot da sta ponujeni samo dve možnosti, ne eni strani atomiziran posameznik, ki naj vsak zase tekmuje na prostem trgu, na drugi strani se ljudi jemlje kot neumna bitja, ki jih je treba pred nečim zaščititi.

    Meni sta obe možnosti slabi. Obe ustvarjata lažne avtoritete.
    Pri klasičnih liberalcih je avtoriteta kapitalist, katere prva skrb je ustvarjanje dobička. Komaj se najde kakšen kapitalist, ki mu je pomembno še kaj drugega. Saj je znana tista prilika o kameli in šivankinem ušesu.
    Pri socialnih liberalcih je avtoriteta država, ki naj bi zaščitila “uboge” državljane. Z vsemi problemi, ki jih prinaša, od birokracije do drsenja v totalitarizem.

    Jaz se sicer zelo strinjam s klasičnimi liberalci, ko zagovarjajo osvobajanje tržnih procesov izpod nadzora države. Imajo pa resen izvirni greh iz časov francoske revolucije, katerega je po mojem mnenju zelo dobro zaznal njihov kritik Louis de Bonald:
    http://kritikakonservativna.com/2014/12/03/biti-konservativec-primer-louisa-de-bonalda/

    Razen v Katoliški cerkvi, druge resne avtoritete danes skorajda ne obstajajo več (pa še v cerkvi so zelo načete). Pod resne avtoritete štejem ljudi, ki imajo neke privilegije in ki te privilegije uporabljajo za služenje drugim.

    • A imaš ti v mislih liberalizem, ali klasični liberalizem. Zdi se mi, da to o čemer pišeš je stvar klasičnega liberalizma. Bonald kritizira liberalizem.

  4. Pozicija, da so liberalci preveč skrajni v eno smer ( v prid kapitala in individualizma) in socialisti preveč v drugo smer ( nesvobodno kolektivistično in protipodjetniško), ki jo, če te prav zastopim, zagovarjaš, je prav tradicinalna pozicija družbenega nauka Cerkve in tradicionalna pozicija krščanskih demokracij.

    V dvajsetem stoletju ( prvi polovici in v sredi) je filozofska smer, ki je to razvijala (krščanski) personalizem. Kasneje tudi komunitarizem. Med komunitarizem nekateri štejejo tako bolj progresivne smeri znotraj konzervativizma in krščanske demokracije kot nekatere izvorno leve politike, ki so začeli promovirati tretjo pot ( zlasti Clintona in Blaira).

Comments are closed.