M. Knep: Biblično izhodišče za srečen zakon

17
433

Svetopisemska pripoved o stvarjenju prvega človeka, o padcu Adama in Eva, je marsikdaj deležna posmeha. Cerkev, ki iz te pripovedi izpeljuje temeljne resnice o Bogu, svetu in človeku je označena za ostarelo gospo; njeno učenje pa naj bi znanost odrinila med starodavne mite. Ta plehka ocena o vrednosti svetopisemskih besedil je postala eden od priveskov sodobne popularne kulture, ki nima ne preteklosti ne prihodnosti, temveč se giblje v vrtincu svetlobnih, zvočnih in digitalnih dražljajev.

Resni misleci vseh provenienc imajo do prvih poglavij Svetega pisma vendarle velik rešpekt. Zavedajo se, da človeka ne more definirati ne empirična znanost ne filozofija ne sociologija. Defferentia specifica človeka je za vse te človekove dejavnosti nedoločljiva, še posebej ko gre razliko med človekom in živaljo.

Preden se posvetimo prvemu stavku iz današnjega prvega berila –, »Ni dobro človeku samemu biti« –, se kratko pomudimo pri nekaterih opredelitvah človeka. Prva od njih je – homo sapiens. Človek je umno bitje, sposobno abstraktnega mišljenja, katerega vrhunec je zmožnost negacije; nadalje sposobnost avtorefleksije, samoopazovanja ipd. Reducirane opredelitve so še, homo faber, bitje, ki dela, homo ludens, bitje, ki se igra, homo oeconomicus, bitje, ki zna upravljati, trgovati, proizvajati itd.

Aristotel (384–322 pr. Kr.) je šel veliko globlje od teh delnih opredelitev. V človeku je videl bitje, ki ima ne le logos, razum, ampak tudi sposobnost odgovarjati, zato lahko z drugimi živi v skupnosti – v polisu, v organizirani upravni enoti. Človekova presežnost je izražena tudi v razmišljanju, da je človek nekakšno vmesno bitje, ki postavlja mostove. Ni torej vase zaprta monada, temveč se povezuje onstran svoje individualne biti. To razsežnost je slutil tudi Friedrich Nietzsche (1844–1900), ki je v svojem delu Onstran dobrega in zlega govoril o človeku kot neustaljeni živali, ki s svojim iskanjem postavlja svet v nemir. Vse doslej povedano pa zaokrožuje in dvigne na novo raven italijanski filozof Giorgio Agamben (1942), ki pravi: »V naši kulturi je bil človek vedno mišljen kot artikulacija in združitev telesa in duše, živega bitja in logosa, naravnega oz. živalskega in nadnaravnega elementa, družbenega in božjega.«[1]

Vprašanje razlike med človekom in živaljo se danes zastavlja bolj celovito kot v času Charlesa Darwina (1809–1882), ki je preučeval predvsem biološke posebnosti. Poglobljene študije so pokazale, da imajo tudi živali človeku podobna čustva, so sposobne misliti in si ustvariti abstraktne predstave.

Ameriški primatolog in primerjalni psiholog Michael Tomasello (1950) zagovarja hipotezo, da je človek vendarle drugačen od živali, ker ima veliko bolj razvito sposobnost vživljanja v drugega. Človeški otrok lahko že kmalu dojema misli ljudi, ko ga obkrožajo.

»Zmožen je ustvariti notranje miselne modele drugih, s katerimi se nato vživljanja vanje in tako razume njihove želje in namene. Ker imamo ljudje naravno sposobnost, da v sebi intuitivno čutimo in dojemamo svet tudi skozi oči oseb, s katerimi smo v stiku, nam to omogoča učinkovito sodelovanje v večjih skupinah, česar naši naravni sorodniki niso zmožni. Ključno je, da ljudje spontano, brez posebnega napora, prenašamo znanje in veščine drug na drugega. … Znanje se hitro prenese na druge in se skozi generacije akumulira.«[2]

Bistvene razlike med človekom in živaljo so torej sodelovanje, sposobnost vživljanja v druge in prenašanje znanja. Tako torej Michael Tomaselo.

Če vse to, kar odkrivajo naravoslovci, antropologi, filozofi in psihologi strnemo, dobimo prav to, kar že vsaj tri tisoč let oznanja Sveto pismo: »Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša« (1 Mz 2,7). Temu pa je seveda treba dodati še en za Sveto pismo bistveni postulat: »Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18).

Naša življenjska drama se začne s spočetjem, ko smo vrženi v vrtinec duhovnih, psihičnih in fizični sil, v katerem se odvija nikoli dokončan napor, kako harmonizirati prej omenjena ontološka in antropološka dejstva. Ta pravijo, da smo na eni strani iz prahu zemlje, v katerega se po nekaj desetletjih spet vračamo, da imamo živalski miselni in biološki lik, a je obenem naše srce nemirno, kot pravita sv. Avguštin (354–430) in Nietzsche, saj je v nas tudi nadnaravni element, skrivnostna Božja iskra.

Naša težava, kako naj razumemo samega sebe in kaj naj počnemo s seboj, ni nikoli ločena od vprašanja, kdo so za nas drugi, in še posebej tista oseba, ki nam je po svetopisemskih besedah dana kot pomočnik oziroma pomočnica za vse življenje, o čemer govori današnje prvo berilo. Eden od možnih odgovorov, kaj smo drug drugemu v partnerskem odnosu, je teza psihologa dr. Andreja Perka, da morata partnerja oziroma zakonca, ko iščeta pot do ljubeznivega in ustvarjalnega sožitja, upoštevati, da se moški poroči zaradi spolnosti, ženska pa zaradi odnosa.[3] Tako izrečena teza dr. Perka je verjetno namerno črno bela, da je bolj jasno poudarjena prvinska intencionalnost, nagnjenost oziroma usmerjenost moškega in ženske. Pri vsakem konkretnem moškem in ženski pa gre za različne ravni prepletenosti enega in drugega vidika.

Psihoterapevtsko izhodišče dr. Perka je utemeljeno, legitimno in v terapevtski praksi uspešno. Ni pa edino možno; uspešne so tudi druge terapevtske prakse, ki temeljijo na drugačnih postulatih.

Z vidika Svetega pisma so vse strokovno utemeljene terapevtske prakse legitimne. Neprecenljiva vrednost Svetega pisma pa je v tem, da daje terapevtskim praksam, seveda tistim, ki so za to odprte, novo razsežnost, novo kakovost in zato tudi novo učinkovitost. Tu pa so težave, ker hodita psihologija in duhovnost druga mimo druge. Integralna terapija, ki bi znala konkretno in metodološko dorečeno prepletati psihološko stroko in milost, je bolj ali manj tabu tema. Sam si pri pripravi na zakon, za katero sem odgovoren v naši nadškofiji, prizadevam, da bi pritegnil sodelavce, ki bi v svoje podajanje integrirali psihologijo, medicino, etiko, milost in osebno izkušnjo, kako vse to povezujejo v svojem zakonskem življenju.

S tem integralnim uvajanjem mladih v zakonsko življenje se dejansko ne ukvarja nihče na Slovenskem, niti Cerkev. Težko je odgovornim in stroki povedati, da se elementi stroke in duhovnosti, ki se podajajo na naših pripravah na zakon, posredujejo enega ob drugem in ne integralno. Življenje pa je vedno integralno, celovito, kot hkratni preplet psihičnega, fizičnega in milostnega. Specializacija za vse te vidike je vrhunska, vendar nam nudi le elemente, ki pa jih zaenkrat ne znamo sestaviti v funkcionalno celoto.

Integralne terapije in integralnega uvajanja v zakonsko življenje ne more zagotoviti psihološka stroka, ker je zamejena s človekovim psihičnim okvirom. Prek tega okvira ne more. Integralno umevanje partnerskega odnosa in terapevtske pomoči ne moremo najti drugje, kot pri tistem, ki je stvarnik psihe in vsega, kar psiho presega, ki združuje v sebi nebo in zemljo, namreč pri Kristusu, ki je ločilno steno, razločenost psihe in milost, v sebi podrl, ker je v sebi, v svojem Božjem sinovstvu, združil umrljivo telo in večni Logos, ki je prej ločene elemente, psihične in nebeške, integriral v življenjsko celoto.

Postulat, na katerem gradim svojo spovedno prakso in pripravo na zakon, ni identičen s Perkovim. On si drugega postulata tudi ne sme privoščiti, sicer bi ga terapevtska stroka izvrgla. Moje izhodišče pa je stavek, ki smo ga slišali v prvem berilu: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno telo« (1 Mz 2,24). Razlog, zakaj se poroči moški, torej ni gola spolnost, in razlog, zakaj se poroči ženska, ni gola psihološka potreba po globokem čustvenem odnosu, temveč oboje pri obeh, vendar v kakovostno popolnoma novi resničnosti, ki je: biti ena duša in eno telo v dveh osebah, ki ju preseva milost.

Vsak, ki je poročen, si mora v vseh prelomnih obdobjih in situacijah znova in znova postaviti isto temeljno vprašanje: zakaj sem poročen? In ugotoviti: nisem poročen ne zaradi spolnosti ne zaradi čustev ne zaradi otrok ne zato, ker ni dobro za človeka, da je sam, kot pravi danes prva Mojzesova knjiga. Temeljni razlog, da sta dva skupaj, je, da vsak od njiju sprejme od Boga dano milost, da ima na tem ubogem svetu eno bitje, s katerim je eno telo in ena duša. In kar je sedaj usodno važno: pot do edinosti duše in telesa ni v domeni te ali one stroke, temveč Kristusov dar, ker se je na bitni ravni samo v njem podrla ločilna stena med možem in ženo.

S tem nisem povedal drugega, kot vpeljal biblično izhodišče za srečen zakon. Na tem izhodišču bi bilo treba v prihodnosti izgrajevati različne modele dobrih praks. A to je že druga zgodba in druga naloga.

[1] Navaja Mateja Kurir, Agambenov trikotnik med človekom in živaljo, Teorema, 27. 3. 2012

[2] Sašo Dolenc, Razlike, ki nas delajo ljudi, Delo – ZP, 4. 10. 2018, str. 15

[3] Dr. Andrej Perko, Onaplus, navaja Delo, revija Ona, 2. 10. 2018, str. 15

17 KOMENTARJI

  1. “S tem nisem povedal drugega, kot vpeljal biblično izhodišče za srečen zakon.”

    Hvala vam, Bog Milan Knep! Jaz sem sedaj bral nekaj iz Biblije, a napačno tolmačil. Moj napačni nauk je bil:

    Bog je ustvaril človeka in mu tudi dal navodila za srečno življenje. Nekaj teh navodil:

    Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1, 28)

    Nadaljevanje sledi … če me admin ne bo zabrisal v koš, ker sem kriviverec!

    • … nadaljujem:

      Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso. (1 Mz 2,24)

      Sem sodi tudi:
      Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; 12 in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.« (Mr 10, 4-12)

      Zdaj pa k vprašanjem iz vašega pisma. Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika. 2 Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsaka naj ima svojega moža. Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi. Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan. To pravim iz prizanesljivosti, ni pa ukaz. Želel bi, da bi bili vsi ljudje kakor jaz. Toda vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako. (1 Kor 7, 1-7)

      Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč deli njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. (Ef 5, 21-33)

      In pa še češnja na torti:
      Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20)
      Torej! Če se mož in žena vsak trenutek skušata zbrati v Jezusovem imenu, poten noben dr. Rugelj ne more nič!

      Eto, to so za moje napačno pojmovanje biblični temelji zakona.

  2. Najbolj všeč mi je stavek: “Bistvene razlike med človekom in živaljo so torej sodelovanje, sposobnost vživljanja v druge in prenašanje znanja.”
    To je tudi bistveno za gospodarski uspeh, kar je pa seveda manj pomembno.

      • Oh! Bistvo morale oziroma etike oziroma … je, ali prihaja od ljudi ali od nekga nad ljudmi in jo ljudje ne morejo spreminjati. Če prihaja od ljudi, je to vladavina močnejšega.

        V kaj verjamete vi, gospod Igor? Kdo je Stvarnik morale oziroma etike oziroma … ?

      • Članek v Delu mi ni všeč, ker je zelo površen in ker marsikaj navaja brez dokazov, kar naj bi sicer bilo temelj znanstvenega dela. Gotovo živali lahko sodelujejo med seboj in prenašajo znanje toda vse to v veliko manjšem obsegu kot ljudje. Sposobnost njihovega vživljanja pa ne bomo mogli raziskati, kajti nismo živali. Precej neznanstveno je trditi, da česar ni bilo odkrito, ne obstaja. Tukaj mislim npr. na posmrtno življenje. To pa je treba upoštevati, če poizkušamo enačiti ljudi in živali, kot je to storjeno v članku. Človekova samovolja je problem. Če človek ne vzgaja svoje vesti, je problem.
        Sicer pa je bil namen mojega komentarja ob 9:57 opozoriti na neizkoriščene možnosti, ki bi jih ljudje lahko veliko bolje izkoristili.

    • Tej temi bi se raje izognil. 🙂
      Čeprav je matematična resnica, da je vsaka žoga lokalno ploščata, pa ne drži, da bi Zemlja bila ploščata. Hočem reči, če se človek mali sprosti in v vnemi, da razloži eno resnico, pri drugi privošči nenatančno šlamparijo, lahko na koncu izpade celi smešen. Pač treba se je truditi za natančnost. Samo to sem si želel. 🙂

    • Gospod Martin,
      Članek v Delu je poljudnoznanstven. V takšnih ni v navadi navajati virov
      Glede empatije. Pred nekaj dnevi sem bral do so jo opazili celo pri mačkah. Kadar skrbnik recimo zboli. Tudi sam bi se prav po tem kriteriju rad ločil od živali in “živali”, a ni tako enostavno. V smislu verza Novih fosilov “vole se dobri, loši, zli”.

      • Da niso navedeni viri v tistem članku, me ne moti. Tako kot razumem tisti članek, je glavno sporočilo članka, da zaradi podobnosti oziroma enakosti pri živčnem sistemu ni nobenih bistvenih razlik me človekom in živaljo. V zvezi s sporočilnostjo tistega članka se lahko motim. Razlike, ki sem jih slabo izrazil v svojem prejšnjem komentarju, je lepo opisal Tine 8.10 ob 10:11.
        “Kadar skrbnik recimo zboli.” Kadar skrbnik umre, ga mačke pojedo.

    • Ta definicija razlike med človekom in živaljo je čudna in nerealna. Živali so prav tako zmožne sodelovanja in prenašanja znanja. To lahko sami ugotovimo, če si ogledamo posnetke njihovega ravnanja v naravi.

      Človek je čustveno, razumsko in duhovno bitje, živali so čustvena in delno razumska bitja. Niso pa duhovna. Duhovna raven je višja raven, ki je živali ne dosegajo. Žal je tudi pri mnogih ljudeh to zgolj neizkoriščen potencial. Vendar to je bistvo razlike med človekom in živaljo.

  3. ???

    Nisem specialist v biologiji, gledal sem samo nek Youtube filmček. kako volkovi sodelujejo v lovu. Gledal sem pa tudi organizacijo in sodelovanje med levi in levinjami, a to sem vzel kot malo mačistično gledanje. Kajti tam lovijo levinje … lev pa lov običajno samo gleda in tudi žre ulov.

  4. Kako je že zapisal čudodelni in modri župnik J. Humar? Da obstajajo trije največji norci na svetu:
    lovec, ki po hosti išče, česar ni izgubil,
    slikar, ki slika hudiča, a ga ni videl,
    in župnik, ki drugim daje žene, sam pa je nima.

    Mogoče so ga tudi zato cerkveni tako preganjali in sramotili? Kajti mnoge modrosti je moč pisati in celebrirati, v današnjem času z ženo Boga najti pa ni več mogoče. Ker religija ni vera in vera ni ljubezen z Bogom. Prava pot se torej glasi: “Zapustili so svoje in šli za Gospodom.” To nam namiguje tudi evangelij v končnem delu življenja apostolov. Kje je tam kakšna žena? In otroci? In mama pa tata? Torej so bili apostoli v svoji zrelosti ločeni od njih, da so lahko živeli sveto z Jezusom. Pa so bile to drugačne žene, kot so današnje. Manj razvajene in morda bolj zveste?

    • AH! Duhovnik Jurij Humar! Toliko časa se je žrtvoval za bolnike, dokler ni še sam obolel in odšel k Njemu. Kako je zdravil, menda ni vedel niti sam. Revnim bolnikom pa naj bi poleg zdravja dal še denar. Je še komu čudno, da smo ga pozabili?

  5. Jurij Humar ni oboleval, ampak se je enkrat dobro prehladil, ko je pozimi šel k bolniku. Kako je zdravil, je zelo dobro vedel, saj je skušal še svojo nečakinjo naučiti. Zdravil je z voljo, z izjemno močjo volje, ki so se ji uklanjali naravni zakoni in energije. Taj volji bi lahko rekli tudi zaupanje, vera. Na ta način je izganjal hude duhove iz poslopij, živali in ljudi, zdravil ljudi in celo kralja, popravljal moralo župljanov, zmrznil sodnika na stolu in orožnike, ki so ga hodili zafrkavat … Tudi mrtve je obudil po potrebi, da so povedali resnico in se zvalili nazaj v grob. Uporabljal je “magnetizem”, kot je dejal: namagnetil je kruh, papir ali obolel del telesa … Naravnim silam je “ukazal”, da so delovale v korist bolnika.

    Cerkev se ga je sramovala in je skupaj s sodnijo in medicinskim cehom delovala proti njemu kadar je le mogla. A je imel vedno pripravljena “zdravila” za te nesrečneže v umu. Kar se pa zakonskega stanu tiče, je učil, da nekaterim zakonski stan škodi. To so pač tisti, ki se ne zmorejo zadržati (seksanja), zato jim tudi Jezus in Pavel dajeta meseni popustek zakonskega življenja. Kar pa ni najboljša opcija, če res iščeš Boga. Za Cerkev pa je to očitno najvzvišenejša opcija. Zato pa je tam, kjer je. Dajte jim žene, da se spametujejo 🙂

Prijava

Za komentiranje se prijavite