M. Keržič: ”Sem bil sin izdajalca, zdaj pa imam dokazano, da ni bilo tako!”

1
834

Milan in Mari Keržič Foto: Jože MožinaJože Možina, Pričevalci, TV SLO1: Milan in Marija Keržič

Zanimiva zgodba zakoncev Keržič, ki je dostopna TUKAJ, ima dve izhodišči. Mari oz. Marija se je rodila leta 1941 v Buenos Airesu. Njena mama Marija Marušič je bila ena od tisočev primorskim emigrantov, ki so zaradi fašizma zapustili domovino in še pred drugo svetovno vojno odšli v Argentino. Tam je spoznala Janeza Planinška iz bližine Trebnjega. Marijina pripoved je polna zanimivih podrobnosti o zelo bogatem kulturnem življenju Slovencev v Argentini pred vojno.

Milan je doma iz trdne kmečke družine v Loški dolini, njegov stari oče je bil župan. Že kot otrok  je ostal najprej brez mame, ki je pri 27 letih umrla v bolnišnici v Padovi, oče pa je postal žrtev revolucionarnega nasilja. Milan se nobenega od staršev ne spomni. S preostankom družine so bili izgnani, pozneje ga je vzela v zaščito teta v Framu na Štajerskem, kjer je tudi hodil v šolo in bil pogosto šikaniran. Pri 14 letih ste s teto prek Rdečega križa prišla v Argentino, kjer so že bili Milanovi sorodniki, tudi stari oče, ki se je s političnimi begunci umaknil v Italijo že maja 1945. Argentinska slovenska skupnost je bila pod vtisom komunističnega režima v Jugoslaviji zelo nezaupljiva do prišlekov tako, da je imel Milan sprva težave tudi s tem.

Mari in Milan, sta se v Argentini spoznala in poročila ter se uvrščata med najbolj aktivne člane slovenske skupnosti. Bila sta priča neverjetnemu zagonu kulturnega, družabnega in verskega življenju Slovencev, kar je botrovalo gradnji številnih domov, ki so še danes močni otoki slovenstva v Argentini. Jugoslovanski režim je na slovenske politične emigrante, ki so z vsemi močmi ohranjali kulturo in narodno identiteto gledal kot na izdajalce in tako razmišljanje širil tudi na stare predvojne emigrante. Tako se je tudi v Argentini nadaljeval slovenski narodni razkol, vendar se je v zadnjem obdobju, potem ko so predvojna društva usahnila, vse kar je slovenskega združilo v ustanovah povojnih emigrantov.

Milan je v Argentini končal industrijsko šolo, kasneje je imel tudi svojo delavnico, z družabniki pa so tudi gradili hiše za prodajo. Mari pa je bila dolga leta uspešna učiteljica in ravnateljica v argentinski šoli. Ko so leta 1973 prvič obiskali Slovenijo, Mari se spominja: »Ko smo prišli na jugoslovansko mejo, je pa ne vem, če je moja mama ali moj mož rekel, dajmo prižgat radio. In damo radio, pa slišimo slovensko muziko. Nismo mogli verjet, smo se jokali.« Vračanje v prvotno domovino je od takrat postalo bolj pogosto.

Milan in Mari ste se angažirano vključila v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, Milan pa se je po padcu režima podal na dolgo pot raziskovanja usode svojega umorjenega očeta, dokler ni dosegel rehabilitacije in sprave: »Sem imel kamen tukaj noter, dokler sem bil sin izdajalca, zdaj pa imam dokazano, da ni tako.« Mari in Milan sta velika  Slovenca, domovini ob koncu zaželita lepo bodočnosti in sožitje njenih prebivalcev.

1 komentar

  1. Bravo, Janez!
    Hvala za veliko zgodbo Vašega življenja.
    Srečala sva se naključno, pa ni bilo časa za debate.
    Sploh pa še danes ne morem verjeti, da tako avtentično, tako krasno in perfektno govorite slovensko, v narečju, seveda, da še danes pomišljam ali je mogoče, da to perfekcijo ohranite po tolikih letih na drugem koncu Zemlje! Ko poslušaš in se trudiš, da bo zaslišal tuj akcent, poudarek, zlog, naglas. Nič, popolnoma nič-enostavno nisem verjel, mislil sem, da me z Vašim kolegom farbata, ko smo se srečali.
    Fantastika! Nemogoče.
    Pa vendar, Milan, hvala lepa za zgodbo in srečno še naprej!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite