M.Kambič, PlanetSiol: Demokratični socializem – nelegitimna ideja…

17

… ki ogroža temelje ustavne ureditve

Dr. Marko Kambič je predstojnik katedre za pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Študentom prvega letnika predava rimsko pravo, ki velja za temelj večine sodobnega kontinentalnega civilnega prava, poučuje tudi zgodovino kazenskega prava.

Z njim smo se pogovarjali o tem, ali je mogoče prepoznati vzporednice med nekdaj mogočnim rimskim imperijem in Evropsko unijo, vprašali smo ga, kaj meni o naših pravnih predpisih, kakšno je po njegovem stanje v pravosodju. Kritično je spregovoril tudi o zdajšnjem stanju v družbi.

Dober pravni sistem je temelj, pravite. Kaj menite o našem, domačem pravu?
Ogromno je kritik, kako je vse zanič, kako je treba vse spremeniti, vse zamenjati, postaviti na nove temelje, saj naj bi bile že paradigme zgrešene. S tem se ne strinjam. Moje mnenje je, da je pravo, ki ga imamo, razmeroma kakovostno. Ne vse in ne popolnoma, ampak v temeljih je to dober substrat. Vidim pa težave.

Prava se ne udejanja, kot bi se ga moralo. Temeljna težava naše družbe je nespoštovanje pravil. Danes smo priča silnemu pravnemu relativizmu. Marsikdo si pravo razlaga tako, kot mu trenutno ustreza, ali pa ga sploh ne upošteva. Ista norma v praksi za enega velja, za drugega pa ne. Ko nekomu ustreza, se na predpis vestno sklicuje, sicer ga z interpretacijo izmaliči po svoji potrebi ali pa ga celo eklatantno ignorira.

K takemu stanju žal pripomorejo tudi nekateri tako imenovani pravni strokovnjaki, ki se poleg akademskega poklica ukvarjajo z dejavnostjo “prodajanja” pravnih mnenj. Tudi sodna praksa je preveč nekonsistentna, kar med drugim ogroža pravno varnost. Vse skupaj v ljudeh zbuja občutek, da sistem ni pravičen.

Ampak naši pravni predpisi vseeno niso idealni. Sicer jih ne bi ves čas spreminjali.
Kot sem rekel, večina je v redu, težave so pri izvrševanju. Res pa je, da ni čisto vse dobro, imamo tudi področja, ki bi jih bilo treba urediti. Naj na kratko omenim le nekaj najbolj perečih primerov.

V temelje demokracije posega vprašanje volilnega sistema, ki pri nas, milo rečeno, ni najbolj posrečen. Veseli me, da se pripravlja sprememba. Prepričan sem, da bi bilo treba storiti velik korak. Rešitev tega vprašanja pa je za zdaj predvsem v rokah politike. S spretnim manevrom je neka politika enkrat že povozila voljo ljudstva glede volilnega sistema, izraženo na referendumu.

Vsak politični subjekt v tej igri računa, kakšna ureditev je za njegovo opcijo boljša. Treba bo doseči kompromis, ki ne bo idealen, upam pa, da bo bistveno boljši, kot je zdajšnji sistem.

Drugo, kar se mi zdi zelo pomembno, je vprašanje izvršbe. Na tem področju smo sicer nekaj že storili. Če je izdana pravnomočna sodba, ne more biti vprašanje, ali bo ali ne bo izvršena, takrat ne bi smelo biti več izmikanja. Po zgled naj se gre kar v Avstrijo.

Pereče je še vprašanje stečajne zakonodaje in seveda zakona o kazenskem postopku. Želimo pravno državo, hočemo, da sodniki delajo učinkovito, ne sprejmemo pa novega zakona o kazenskem postopku, kar je težko razumeti. Morda nekomu ustreza, da se te zadeve ne uredijo. Prav bi bilo, da se vprašamo, kdo je za to odgovoren. Če želite učinkovito preganjati kriminal, je postopek prvi, potem pridejo na vrsto druge stvari.

Nevzdržno je tudi, da si tožilci spise podajajo kot nogometno žogo, enkrat gre na razpravo eden, drugič drugi. O tem se že dolgo govori, naredi pa se nič. Ko se enkrat predpis kakovostno spremeni ali sprejme na novo, pa bi morali stremeti k temu, da se čim manj spreminja, saj nenehne spremembe, ki ste jih omenili v svojem vprašanju, otežujejo kakovostno delo državnim uradnikom oziroma sodnikom.

Stanje v pravosodju. Nekateri primerjalni podatki kažejo, da imamo, relativno gledano, dražje in manj učinkovito pravosodje kot druge države. Kako vi gledate na razmere v pravosodju?
Predvsem me skrbi, ker ima pravosodje tako nizek ugled. Treba se je vprašati, zakaj. Verjamem, da so pričakovanja družbe velika in da so ljudje hitro razočarani in kritični. Če odločate v sporu med dvema strankama, bo ena stranka pogosto nezadovoljna z odločitvijo.

Do pravosodja sem sicer tudi sam kritičen, a moram poudariti, da se ob posplošeni graji dela krivica tistim, ki opravljajo svojo funkcijo odlično. Osebno poznam sodnike, ki so visoko strokovni, izjemno marljivi, požrtvovalni in dosledno pošteni. Ob pogledu na celoto pa lahko rečem, da je še veliko prostora za izboljšave.

Jasno je treba pokazati na težave, zato da bomo lahko uspešno izvedli ukrepe za njihovo odpravo, saj je pravosodje eden od najpomembnejših dejavnikov vitalnosti družbenega organizma.

Kje vidite težave?
Prvič, pravosodju je treba omogočiti materialne pogoje za delo – morda se sliši banalno – prostore, kjer ne zamaka, kakovostna pisala in rokovnike, denar za povračilo stroškov pričam in tako dalje. Drugič, tega smo se že dotaknili, zagotoviti moramo kakovostne predpise, ki bodo omogočali tekoče in učinkovito delo, vključno s preprosto izvršbo. Tretjič, posvetiti se je treba človeškemu dejavniku. Tu smo pri vprašanju, ki je bistveno in sem ga že nakazal. Pravo smo ljudje, pravo so tudi sodniki. Ob vseh prizadevnih in uspešnih, ki delajo dobro, so tudi slabi, nestrokovni, leni, podkupljivi, bojazljivi in tako dalje.

Predsedniki sodišč, personalni sveti sodišč, vključno s sodnim svetom na vrhu, po mojem mnenju ne omogočajo poštene selekcije. Sodnik, ki ne dela dobro, bi moral izgubiti mandat. V praksi je odvzem sodniške funkcije velika izjema, pa še takrat lahko oseba, kot v posmeh, nadaljuje kariero v odvetniških vrstah. Tudi zato poslušamo pozive, da bi ukinili trajni mandat.

Sistemsko je ena od temeljnih težav pravosodja v tem, da gre za ceh, ki se s sklicevanjem na neodvisnost brani posegov od zunaj, sam pa ni sposoben ali voljan urediti svojih notranjih težav. Tu bodo potrebni odločni koraki, sicer se stanje ne bo izboljšalo. In ne nazadnje, veliko težavo vidim tudi v dejstvu, da del pravosodja še vedno čepi v starih ideoloških okovih. Posebej kritičen sem do vrhovnih struktur v sodstvu, ki so bile nastavljene popolnoma po politični liniji.

Kaj je po vašem mnenju težava teh ljudi?
Menim, da gre za zelo ideološko profilirane ljudi, kar samo po sebi sicer ni sporno, a vtis imam, da delujejo pristransko, po ideološkem ključu, celo za potrebe dnevne politike. Dvojni vatli pa rušijo zaupanje v pravo in v pravičnost sistema. To je nekaj, kar se je ohranilo kot popkovina iz prejšnjega sistema in kar po mojem mnenju ne duši samo pravosodja, ampak vso družbo.

Če primerjate Slovenijo s preostalimi tako imenovanimi nekdanjimi socialističnimi državami, ki so vključene v EU, boste ugotovili, da so te države s pomočjo lustracije bolj ali manj pretrgale vez s starim sistemom. Če pogledamo ekonomske podatke, ki pokažejo, kje je bila Slovenija po osamosvojitvi in kje so bile omenjene države v tistem obdobju, vidimo, da smo s prvega mesta padli na rep.

Smo imeli resnično demokracijo, so bili zanjo izpolnjeni temeljni pogoji, kot na primer svobodni in neodvisni mediji? Je tržno gospodarstvo sploh zaživelo? Kaj je prinesla politika nacionalnega interesa? V tem se skrivajo vzroki za današnje stanje in številne temeljne težave slovenske družbe, ki segajo tudi na področje sodstva. Če so v vrhu pravosodja ljudje kot sedanji generalni državni tožilec in predsednik vrhovnega sodišča, je to razlog za skrb.

Do razmer v družbi je kritičen tudi zdajšnji ustavni sodnik Jan Zobec, ki se je oglasil z več zapisi, katerih iztočnica za razmislek sta bila demokratični socializem in vprašanje, kaj bi uvedba takšnega sistema pomenila za vrednote, na katerih temelji naša ustava. Na Zobčeve zapise se je odzval nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, prepričan, da se ustavni sodnik na funkciji ne bi smel na takšen način vmešavati v aktualno dogajanje in da bi moral biti pri javnem opredeljevanju do nekaterih vprašanj bolj zadržan.
To debato oziroma dopisovanje sem spremljal z velikim zanimanjem in sem o tem tudi razmišljal. Kot sem lahko razbral, se načelno strinjata glede svobode govora in njene samoomejitve v primeru ustavnih sodnikov, ne strinjata pa se, ali je pojav, zaradi katerega se je oglasil gospod Zobec, tak, da bi se o njem smel javno izjasnjevati ustavni sodnik. V normalnih razmerah bi dal bolj prav gospodu Krivicu, a poudariti je treba, da danes nimamo normalnih razmer. Te so precej skrb zbujajoče, skoraj že alarmantne. Morda se državljani še ne zavedajo, da so danes že ogroženi temelji Republike Slovenije.

Ekonomski položaj je izjemno slab. Vlada nas vleče še globlje v brezno. Ogromno težav je popolnoma spolitiziranih, vrtimo se v začaranem krogu. Kriza in nezadovoljstvo razplamtevata kulturni boj, velik del naroda je ideološko razklan. Preganja nas medvojna in povojna preteklost. Vedno bolj oživljajo stari vzorci.

Zelo me skrbi, da bi se ob morebitni resni destabilizaciji Evropske unije v Sloveniji lahko ponovil medvojni revolucionarni scenarij. Če se oglasi ugleden ustavni sodnik, bi to moralo v družbi vklopiti alarmne zvonce. Prepričan sem, da je bila njegova poteza skrbno premišljena.

Kakšen je vaš odnos do demokratičnega socializma?
Idejo o demokratičnem socializmu bi morali v danih razmerah vzeti resno, in sicer kot nelegitimno idejo, ki nevarno ogroža temelje ustavne ureditve. Prepričan sem, da želijo tako strukture, ki so našo državo spravile v bankrot, denar pa odnesle v tujino, zdaj za seboj zabrisati sledi, množice pa nasititi z utopično idejo, tako da bo pravzaprav vsa družba, vse prebivalstvo znova ogoljufano.

Kje pa je denar iz bančne luknje? Samo poglejte, kdo so velekapitalisti. Nalijmo si čistega vina. Kdo je privatiziral? To so nekdanji tovariši, ki so kričali proti kapitalizmu, sami pa so ga dosledno izkoristili za lastno bogatenje in ohranjanje prevlade v družbi. Ti isti ljudje verjetno zdaj spet financirajo in propagirajo idejo o demokratičnem socializmu.

Kaj naj si mislimo, ko vidimo politične predstavnike in visoke državne funkcionarje vladajoče politične opcije, na čelu s predsednico vlade, kako javno prepevajo viva il comunismo? To so ljudje, za katerimi stoji tranzicijski kapital. Ko se jim podira vse, na čemer so temeljili svoj obstoj, se oklepajo rešilne bilke. V prvih vrstah propagiranja omenjene ideje pa so mladeniči, ki prejšnjega nedemokratičnega sistema niso izkusili. Lahko jih razumem. Verjamem tudi, da so številni med njimi iskreni. Iščejo rešitev iz obstoječih razmer, želijo pravičnejšo družbo.

Izhod pa je mogoč le na podlagi obstoječih evropskih vrednot. Pravilen odgovor na izzive je pravna država s poudarjeno socialno noto. Da bi jo dosegli, bo treba izboljšati produktivnost. Kako je s produktivnostjo v socializmu, dobro vemo.

Pogovarjala sta se  Maja Cestnik in Jan Tomše.

Več lahko preberete na PlanetSiol.


17 KOMENTARJI

  1. Izredno pomembno je, kakšni ljudje vodijo pravosodje:
    – da poosebljajo in izžarevajo demokratične civilizacijske vrednote
    – da imajo prefinjen občutek za resnicoljubje, pravičnost in poštenje.

    Ali gre za demokratično izbiro?

    Predsednik Višjega sodišča Potočar je bil kar trikrat po 4 leta imenovan za predsednika, pa je bil vedno le sam kandidat. Kako je to mogoče in zakaj?

    Podobno sedaj imenovani predsednik Panjan, ki je bil edini kandidat. Ali ni to čudno?

  2. in izločenih dokazov v aferi balkanski bojevnik.

    Res pa je, da ni bil udeležen v teh postopkih kot sodelujoči sodnik, ampak se je zagovarjal v svojstvu predsednika sodišča.

  3. Demokratični socializem je še ena mutacija, ki spada v socialističen totalitarizem. Kjer je potrebno en razred ljudi sovražiti in jih izločiti, morilski razred pa sužnjelastniško zavlada nad vsemi ostalimi razredi.

    Če kdo noče privatne lastnine, se lahko svobodno poveže s sebi enakimi in naj ustvarjajo za svoje preživetje. A pri socializmu nikoli ni šlo za ustvarjanje, vedno za pohlepno plenjenje tujega premoženja.

    Judovsko-krščanska morala že v osnovi priznava OSEBNO LASTNINO kot temeljno človekovo pravico na podlagi katere človek lahko ustvarja, svobodno živi, preživlja družino. To se kaže že v DEKALOGU z zapovedjo NE KRADI. Če je lastnina skupna in privatna lastnina prepovedana, nimaš komu kaj ukrasti.

    Socializem danes pretanjeno krade ustvarjalnim vedno več denarja. Socializem je PRERAZPOREJANJE TUJEGA ( ukradenega) denarja.

  4. Grozovito, ko vidiš dokumentarni film, ki ga je h komentarju priložil Albert!

    Zanima me, kdaj bo slovenska TV predvajala ta dokumentarni film in kdaj bo obvezno izobraževalno gradivo v naših šolah?!

    Brez dokumentirane resnice se ne da pravilno živeti!

  5. Film na youtube ima znak prve postaje slovenske televizije, tako da je bil očitno predvajan tudi pri nas. Večino tem v filmu pa se tudi obravnava pri pouku zgodovine.

    • Ne vem kaj in kako se obravnava pri pouku. Vem le to, da imamo predsenico vlade in ostale “ugledne” osebnosti, ki zanosno prepevajo viva il comunismo.
      Če bi otroke v šoli kaj naučili, bi jih bilo sram pred lastnimi otroci.

  6. Iz tega dokumentarnega filma tudi izvemo, zakaj so Angleži tako prizanesljivi do pobojev po vojni, ker se očitno bojijo očitka, da so tudi sami sodelovali pri njih, ko so vrnili domobrance z družinami Jugoslaviji.

    Slaba, egoistična vest, še žal pogostoma botruje protivrednostni drži.

  7. Tale Kambič je očitno še en oportunist (a la Šturm), ki so v prejšnjem režimu hlinili zvestobo do njega, si tako omogočili akademsko kariero in udobno življenje, zdaj pa razglašajo, da so bili disidenti in od nekdaj demokratično usmerjeni. So pa (bili) zgolj majhne patetične slovenceljske duše …

  8. Če je bil film predvajan na naši Tv in če v tem smislu poteka izobraževanje pri nas, zakaj pa je potem drža avantgardne slovenske politike naklonjena družbenemu sistemu, ki je privedel do takšnega holokavsta, genocida…

    Zakaj slovenska politika ni obsodila komunistični totalitarizem kot je to storila Evropa?1

    Očitno zaradi slabe vesti in slabih namenov. Drugačna razlaga ni logična.

  9. V vsaki zahodni državi imaš socialistično usmerjene stranke, na primer britanske laburiste, nemške socialdemokrate, francoskega predsednika- pa upam, da ne boš rekel, da so naklonjeni holokavstu? Na splošno bi debata na tvojem nivoju zvenela tako, da bi levičar desničarju očital nacizem in križarske vojne, desničar pa drugemu stalina, tita in maota. Malo manj predalčkaj prosim.
    Prepričan sem, da si v sloveniji lahko socialist (pa čeprav se z to politično usmeritvijo ne strinjam), pa nisi obenem totalitarec in častilec diktatorjev oz. sploh ne omenjaš jugoslavije. Samo je prebivalstvo preveč usmerjeno v preteklost, zato je uporaba bivših simbolov in retorike lažja od argumentirane razprave o prihodnosti.

    • Od vseh ukrepov in zakonov predpona social še najbolj pritiče tistim, ki so bili sprejti v času vlad, v katerih je sodelovala SDS. Jim kdo očita Tita ali Maa? Zakaj so popredalčkani na desnico?

  10. Kaj je huje in slabše za družbo:

    Ali slaba vest političnega morilca ali mučitelja, ki se ne kesa in ne obžaluje svojih nečloveških ravnanj
    ali tistega, ki danes ni sposoben obsoditi njegovih dejanj in jih upravičuje, zagovarja ali se temu izmika?!

    Prav gotovo slednje. Saj današnji človek ni pod pritiskom totalitarnega režima, ki takšno ravnanje od njega zahteva in pričakuje.

    Vendar, kdo pa je tisti, ki oblikuje takšno mnenje pri mnogih??! Ali nosi kakšno odgovornost?

    Ali ni takšen enak kot tisti, ki je oblikoval genocidni režim v preteklosti?

    Zakaj besedi dodati socializmu le besedo demokratični, namesto spremeniti temelje socializma, ki ne smejo nikoli več povzročiti med ljudmi zla in grozovitega nečlovekoljubja.

  11. Vendar. čim bi spremenili temelje socializma, to ne bi bil več socializem, ampak nekaj novega, nekaj res civiliziranega, ki zajema vse vrednote človeštva, ki pogojujejo plemenitega človeka in človeštva nasploh.

    K temu bi morali težiti, ne pa tavati nazaj v negativno preteklost!

Comments are closed.