M. Jančar, Ius-info: O molku in podobnih zadevah

1
343

Vsako pisanje se začne iz potrebe, da se drugim sporoči ali pojasni neka tema, ki je v takšnem ali drugačnem interesu pišočega. Tukaj bi to po definiciji morala biti problematika, povezana s pravom in vprašanji, ki jih to področje človekovega življenja zadeva. In ker je pravo označeno z vsemi možnimi predikati – od tehnike in gole moči do umetnosti (spomnite se Celsusove Ius est ars boni et aequi) – tem pravzaprav nikoli ne bi smelo zmanjkati. Sploh če je tvoje delo – če sledimo ustaljenemu gledanju pravne teorije – celo ustvarjanje prava.

A moram priznati, da glede na čas in okolje, v katerem živimo, izbira tem ni niti približno lahka, razen če ostajaš v varnem območju tehnicističnega ukvarjanja s pravom tipa »elementi x instituta in njegova uporaba v praksi«. Samo tako se lahko izogneš posledicam pisanja o pravnem življenju. Vse drugo ti prinese označbo takšnega ali drugačnega apologeta neke interesne skupine ali pa celo vsakotedensko omembo v pisanjih drugih z bolj ali manj dostojno kritiko tvojih stališč. Če si se še malce nesrečno spotaknil ob koga ali kaj, kar pomeni skorajda religiozno vrednoto kakšne skupine ali posameznika, pa tvegaš, da bo pod vprašaj postavljena celotna tvoja oseba. Kaj hitro lahko izveš celo to, kaj so počeli tvoji bližnji ali oddaljeni predniki. Tako se pogosto spomnim na stavek »Danes je svoboda, je treba paziti, kaj se govori« iz Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak.

Zaradi takega stanja je jasno, da mnogi, ki bi v družbenem prostoru lahko dali kakovosten prispevek, ostajajo molčeči ali pa je njihov potencial z obžalovanjem mogoče zaznati v prispevkih zgoraj omenjenega varnega tipa. Človek ima danes s čisto običajnim življenjem, v smislu boja za ljubi kruhek, preveč težav, da bi se spuščal še v razburkane vode širšega diskurza. Tako v njih ostanejo zgolj kričači, ki kot mujezini z minareta gonijo eno te isto, in kakšen osamljen posameznik z meni nepojasnjeno vzdržljivostjo, ki se ga sliši samo takrat, ko se ga želi.

Vse to seveda ni omejeno zgolj na razprave na pravnem področju, gre za stanje duha v družbi, ki vali hudičeva jajca. Kaj se bo iz njih izleglo, lahko vsak prebere v spletnih komentarjih trolov pod članki, ki obravnavajo problematične družbene teme. Ker če kdo misli, da so ves ta srd, agresija, budalost in podobno samo neškodljivo izživljanje po internetu, naj si iste osebke predstavlja v nekontroliranih vojnih okoliščinah in v anonimnosti uniforme. In to tli pod površino sodobnega sveta … Tudi – morda še bolj – v naši mali skupnosti, ki si domišlja, da igra neko vlogo, čeprav je očitno, da smo ujeti v konflikte, na katere nimamo prav dosti vpliva, če ga sploh imamo. Prav zaradi svetovnega, evropskega in slovenskega konteksta, ki vsi v sebi nosijo podlago za dogodke, kakršnim »običajno pozitivno pravo« ne more biti kos, me zanima, ali se bomo nekoč spraševali o tem, ali smo in v kolikšni meri z molkom prispevali k temu, kar je sledilo, ali smo storili dovolj, da bi sogovornikom omogočili odprto razpravo, ali smo poskrbeli, da nikogar ni preglasil hrup.

Več lahko preberete na Ius-info.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Odlično in stvarno.

    Pri nas se pravo očitno uporablja predvsem za naslednji negativen namen:

    . za politične zablode posameznih skupin, ki škodijo slovenskemu skupnemu dobremu, ki je vsakemu normalnemu človeku kristalno jasno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite