M. Iršič, blog: Teorija zarote

3

Nedolgo nazaj sem hotel napisati članek v angleščini, s katerim bi tujcem razložil zapleteno situacijo, zaradi katere je Slovenija pristala v izbrani druščini bližnjevzhodnih muslimanskih držav, ki najbolj sovražijo ZDA, če gre verjeti članku revije Time.

Naivno sem mislil, da bo enostavno. Saj veste – vsem znani dejavniki. Zamujena priložnost za lustracijo ob osamosvojitvi, namesto nje pa predsednik republike, ki je bil bivši predsednik Zveze komunistov in premier, ki je bil nazadnje predsednik predsedstva SFRJ. Navidezni prehod na tržno gospodarstvo, v katerem so se povečini neprivatiziranih podjetij polastili metamorforizirani partijci, zbrani okrog zgoraj omenjenega novodobnega očeta slovenske bede. Izkoriščanje potrošnikov s strani državnih monopolov. Vsi vzvodi oblasti – s tem pa tudi vpliv na gospodarstvo in denarne tokove – koncentrirani okrog ljudi, ki so jo (oblast, namreč) imeli že pred samostojnostjo, le da takrat s pomočjo komunistične partije. Ter finančna kriza, ki je vso to nikoli počiščeno gnojnico naplaknila na naše ulice in nam uničila vse iluzije o slovanski Švici in socialnem raju, o katerem sanjajo tudi Avstrijci in Nemci. Posledične medijske gonje proti Zahodu, kapitalizmu in nedorečenemu izrazu »neoliberalizem«, ki jo je – da bi pozornost odvrnila od sebe – sproducirala propadla, po socialističnih načelih bratstva in korupcije delujoča, tranzicijska levica; seveda preko medijev v državni lasti, ki so naenkrat začeli bljuvati bedarije o jugoslovanski blaginji, novodobnem socializmu in nemoralnosti prostotržnega kapitalizma.

Hotel sem razložiti, kako se je Amerika, kot simbol potrošništva in uspešnega eksplozivnega kapitalizma 20. stoletja, po čistem naključju znašla na tnalu naših socialno pravičnih demagogov, ki so skušali preko jugonostalgije, splošne, z dejstvi nepodkrepljene gonje proti kapitalizmu, in preko evroskepticizma opravičevati svoje tajkunske, da ne rečem kar oligarhične težnje po državnem lastništvu bank in podjetij. Stvari, ob katerih bo Slovenec samo zamahnil z roko in vdan v usodo rekel: »Hja, res je tako, ampak kaj jim pa moremo?«

Pa nekako ni zvenelo prepričljivo v angleščini. Zvenelo je kot teorija zarote. Le poskusite kakšnemu Manuelu Barrosu razlagati o bivših predstavnikih totalitarnega režima, ki so se infiltrirali v vse pore nove družbene ureditve in državo inkognito vodili naprej. Povejte mu kaj o »njihovih« medijih, ki podpihujejo antikapitalistične, protizahodne totalitarne ideje in dnevno objavljajo intervjuje s predstavniki kontroverznih neosocialističnih anarhistov, med drugim naslovnice z intervjuji z venezuelskim diplomatom in predsednikom grške skrajnolevičarske Sirize. Pa da so takšne medijske akcije do zadnje potankosti koreografirane in tempirane na točno določeno obdobje političnega dogajanja. Zveni kot tista nakladanja, da je bil 11. september posledica velike globalne sionistične zarote nosilcev kapitala in da Američani sredi Nevade v slavni vojaški bazi Area 51 skrivajo plovila nezemljanov.

Moje skrbi so se izkazale za utemeljene. Ko sem članek dal prebrati nekaterim tujcem, so bile reakcije nekako v smislu: »Dude this reads like a bunch of memoirs from the Soviet era!« »Indeed it does,« sem jim odgovoril. »Indeed it does.«

Zaradi tega sem bil neznansko zadovoljen, ko je na zidu svoje ambasade ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli, gospod brez dlake na jeziku, s tipično ameriško neposrednostjo in pogledom človeka, ki z mednarodne perspektive gleda na domačo parodijo, slovestno razkril spominsko ploščo žrtvam totalitarnih režimov – nacizma, fašizma in, ojoj, seveda tudi svete krave slovenske narodne zavesti – komunizma. Slovenija je bila v zraku, in zahvaljujoč socialnim omrežjem je svet lahko prisostvoval kančku blaznosti, ki je nam državljanom tako poznana. Plaketa je bila najbrž dobronamerna gesta, s katero so Američani naivno pričakovali, da se bomo Slovenci na nek način končno lahko soočili z lastno preteklostjo. Seveda je bil to v deželi mahajočih jugoslovanskih zastav, titovk in petja komunističnih internacional na javnih prireditvah državnega vrha račun brez krčmarja. Rdeči talibani so udarili z vso močjo.

Najprej so se pisale udarne kolumne v najbolj branih dnevnikih (katere je ameriška ambasada objavlila na svoji strani, morda kot nekakšno subtilno opozorilo mednarodni javnosti), kjer so novinarji skoraj družno ambasadorja Mussomelija obtožili politične nehigiene, sejanja dodatnih razdorov med umetno razklano slovenstvo – ker saj vsi vemo, da smo Slovenci drugače po naravni poti od nekdaj enotni – in vmešavanja v slovenske »notranje zadeve«. Zanimivo, da se poklon žrtvam totalitarizma po neki ukrivljeni logiki šteje za »notranjo« zadevo Republike Slovenije, kot da smo še danes del neke pozabljene federacije, ne pa Evropske unije.

Več lahko preberete na blogu Life, the universe and stupidity.


3 KOMENTARJI

  1. ..brez veze, da se je lotil pisanja in bi se bolj učinkovito lotil zadeve z likovne in vizualne plati..

    ..pa bi dal npr. k sliki te spominske plošče, perspektivno sliko velikega kipa Borisa Kidriča v neposredni bližini..

    ..in mogoče zraven še kak njegov citat o veličini in vrednotah komunistov o pobijanju..

  2. Briljanten prispevek avtorja prispevka in seveda veleposlanika Musomelija.

    Očitno nekateri nočejo miroljubnega, človekoljubnega in povezovalnega delovanja iz tujine kot je to storil veleposlanik Musomeli, ker so vedno prisegali na nečlovekoljubno in razdiralno delovanje v navezi s tujino.

  3. Kretenskim ideologom socializma iz FDV in drugih “humanističnih fakultet” naše univerze uspeva nemogoče. Naseda jim ves čas 50 +20 let večina prebivalstva. To pa samo zato, ker je tako funkcionalno, duševno, vestno, osebnostno NEPISMENO in NEIZOBRAŽENO in fanatično religiozno ( socialistično verujoče seveda!: še na katoliški strani jih je večina, kaj jih ne bi bilo v celi družbi večina!)

Comments are closed.