M. Iršič, blog: Patria kot priložnost za introspekcijo

Zadnjič mi je bivši sošolec iz pravne fakultete, danes odvetnik, kot odgovor na moje bentenje o predsedniku/sodniku vrhovnega sodišča Masleši in njegovemu lomastenju po slovenskem pravosodju v zadevi Patria napisal sledeče (sic):

“Glede konkretnih procesnih kršitev se ne bom opredeljeval, ker sodb nisem bral in nisem sodeloval v procesu proti Janši, še vedno pa zaupam sodiščem bolj kot večina laične in tudi strokovne javnosti in menim, da ni šlo za montiran,političen proces- ne na nižjih stopnjah in ne pred ustavnim sodiščem. Visoki procesni standardi niso uzakonjeni kar tako. Bolje 10 krivih na prostosti, kot eden nedolžen v zaporu. Tudi v zadevi Balkanski bojevnik je bila sodba razveljavljena zaradi visokih procesnih standardov. Vsak si zasluži fair trial, ravno takrat, ko bomo te standarde znižali, se bo pojavila nevarnost montiranih procesov. Seveda pa je problem, če zadeve zastarajo. A tu ne moremo kazati prstov na zgolj eno institucijo, saj je vsak k temu prispeval svoj delež.”

Zanimiv izraz neomajne vere v pravosodje, v državi, kjer so vero izgubili prav vsi od laičnih pametnjakovičev v gostilni, do bivših ustavnih sodnikov in ostalih pravnih strokovnjakov. Glede na to da je v preteklosti bil zmeraj skeptičen do establišmenta, me je kar malce presenetil.

Sam sem se v disfunkcionalnost pravosodja prvič prepričal na Generalnem Sekretariatu Vlade, kjer smo na kadrovski in administrativni komisiji vsak teden obravnavali za več deset tisoč evrov odškodnin državnega pravobranilstva iz projekta Lukenda, zaradi procesov, ki so trajali nerazumljivo dolgo – niso bili redki primeri, ki so se vlekli nazaj v leto 1992. Pri ogromni količini primerov so sodišča različnih instanc ena drugi očitala nepravilno uporabo materialnega prava, kar človeka privede do treh logičnih zaključkov; 1.) zakonodaja je dvoumna, se pravi nesposobna je zakonodajna veja oblasti, 2.) sodnik ni dovolj usposobljen interpretirati določb materialnega prava, se pravi nesposobna je tretja veja oblasti ali 3.) pravosodje iz različnih razlogov sodi pristransko.

V primerih kot je Patria pa mora biti človek skoraj naiven, da ne vidi možnosti očitne sistemske politične motivacije ob pravem času, na pravem mestu; seveda ne le sodišč, tudi tožilke, ki je proces sprožila in tožilca, ki ga je kasneje vodil. Enostavno preveč zijajočih pravnih lukenj je šlo skozi okrajno, višje in vrhovno sodišče. Že res – pomanjkanje kompetenc ljudi, ki so svoje pravno znanje pridobivali v opresivni socialistični diktaturi je več kot vprašljivo, zato ne bi bil presenečen nad sodbo prvostopenjskega sodišča, morda tudi ne nad potrditveno sodbo višjega. Vrhovno sodišče, s kontaminiranim sodnikom, ki se ni hotel izločiti, katero je v svoji obrazložitvi potrditve sodbe delovalo kot nekakšen zastopnik in apologetik nižjih instanc, pa je preseglo vse meje dobrega okusa.

Vsaj nehigienično je bilo že dejstvo, da je prva zadevo preiskovala neskončno obremenjena sodnica Zobec Hrastarjeva, ki je kasneje prešla v odvetniške vode, kar je nekakšen modus operandi sumljivih tožilcev. Boštjan Penko je iz državnega tožilstva prav tako pobegnil v odvetništvo in sicer kar Ivanu Zidarju v naročje. Zobec Hrastarjeva je imela povsem subjektiven razlog za oporečnost svoje presoje, namreč ožjega družinskega člana, ki je v prejšnjem sistemu preganjal obtoženega. Že iz lastne poklicne integritete bi takšno preiskavo lahko predala drugemu kolegu in se sama izločila iz postopka. Preiskava v njenih rokah je bila prva zaušnica dobrim sodnim praksam in uvod v proces, ki se je z leti in kopičenjem napak sprevrgel v farso.

Kolega odvetnik je v svojem odgovoru posredno namignil, da je ustavno sodišče pač zakoličilo visoke procesne standarde, kar pa de facto ne pomeni napak nižjih instanc ampak le nekakšna dodatna utemeljitev strogih pogojev za izrek obsodbe. S tem sledi PRovskim naprezanjem nižjih sodišč katerih sodba je bila razveljavljena. A takšna teza je absurd. Ustavno sodišče ni “višalo procesnih standardov” na neko nemogočo raven, na podlagi katerega se korupcije sploh ne bo dalo več preganjati, kot sta zavajajoče v svojih izjavah povedala predsednica okrajnega sodišča v Ljubljani Pavlič-Pivkova in predsednik vrhovnega Masleša. Ne, ustavno sodišče je ugotovilo hude kršitve ustave. Sodniku, ki bo naslednji vodil ponovni postopek pa jasno namignilo, da takšen proces ne spada na sodišče.

Več lahko preberete na blogu Life, the universe and stupidity.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.