Pred časom, dolgo preden se je zgodila tragedija v homoseksualnem klubu v Orlandu, sem gejevsko-levičarskega aktivista Mitjo Blažiča pozval, naj se – skupaj z mano – sreča z begunci nastanjeni v slovenskem azilantskem domu. Skupaj bi jima odnesla piškote v znak solidarnosti. Zraven pa sem Mitja izzval, naj si olajša dušo s tem, da jim pove to kar tako rad razlaga Slovencem: da je ponosen homoseksualec.
Mitja ni bil za akcijo. Začel se je izgovarjat, da manipuliram z njim in priznam – morda sem res. Vedel sem, da si Mitja ne bo upal miroljubnim beguncem, v podporo katerih se je udeleževal anarholevičarskih antifa shodov, povedati o svoji usmerjenosti. Želel sem le socialni eksperiment, ki bi pokazal, kako bo Mitja upravičil svoj – povsem upravičen – strah do takšnega dejanja. Ni me razočaral. Dejal je, da se bo z begunci dobil potem, ko bom jaz »zrihtal« sestanek še z Green Dragonsi, Violami, društvom Harvardi ipd. Češ – na ne preveč subtilen način je hotel preskočiti moje namigovanje na islamsko homofobijo na tak način, da bi izpostavil slovensko homofobno margino. Seveda so homofobi tudi v Sloveniji. A dokaj pomenljivo, da je zmerne muslimane, katere sem predlagal, da jih obiščeva, primerjal z nogometnimi navijači in nacionalisti. Freudov zdrs?
Mitja je namreč na pravi poti. V sklopu tega teksta bom namreč poskusil prikazati, da je med zmernimi muslimani potencial za homofobijo takšen, da ga ne prekosi skupaj zbrana množica nacional-socialistov in nogometnih huliganov. Pokazal bi rad, da se Mitja upravičeno boji.
Prav zdaj, ko se trupla mladih homoseksualcev v ameriškem gejevskem klubu še niso dobro ohladila, je čas da si nalijemo čistega vina o odnosu islama do homoseksualnih nagnjenj. Ameriški regresivno levičarski mediji so se na vso moč trudili, da bi celotno stvar obrnili na neko povsem nerelevantno debato –tisto o pravici Američanov, da se oborožijo s profesionalnim vojaškim orožjem. Čeprav so se vsi zavedali, da za pokolom tiči izredno neprijetna resnica, ki si je nihče ne upa na glas priznati, v strahu, da ga ne bi proglasili za islamofoba – namreč, da napadalec ni bil le nek povprečen zlonameren homofob, ampak da je izrazil podporo več terorističnim organizacijam in da je njegov oče, ki je zdaj tako presenečen nad pokolom, aktivno podpiral afganistanske talibane. Vsaka povezava med islamom in homofobijo je v zahodnem svetu skoraj tabu tema, medtem, ko se je v večini islamskega sveta sploh ne sramujejo. Še več – ponosno jo razglašajo, če le želi kdo poslušati njihovo sovražno sporočilo.
Islamska kultura homoseksualnost vidi kot greh, kateri se kaznuje s kamenjanjem.
Kot veleva Koran v surah 7:80-7:84:
In Lota, ko je rekel svojemu narodu: “Mar počnete razvrat, kakršnega pred tem prav nihče ni počel? Resnično strastno pristopate k moškim namesto k ženskam. Vsekakor, vi ste narod, ki pretirava.” In odgovor njegovega naroda ni bil nič drugega, kot da so rekli: “Preženite jih iz svojega mesta. Resnično so to ljudje, ki se čistijo. Pa smo rešili njega in njegovo družino, razen njegove žene, ki je bila med tistimi, ki so ostali. Zasuli smo jih z dežjem kamnov, zato poglej, kako so končali zločinci.”
Bližnjevzhodne kulture v modernih časih so homoseksualna nagnjenja v skladu s tem prepričanjem še dodatno označile kot enega izmed nevarnih življenjskih stilov zahodne civilizacije. Jordanija, Irak in Libanon so edine bližnjevzhodne države, kjer istospolna razmerja niso prepovedana. V Siriji, Alžiriji, Somaliji, Katarju, Maleziji in na Maldivih so prepovedani. V Jemnu, Afganistanu, Iranu, Mavretaniji, Sudanu, Nigeriji, Savdski Arabiji, Združenih Arabskih Emiratih (vključno z modernimi na videz civiliziranima emiratskima oazama Dubaj in Abu Dabi) pa sledijo nagovorom iz Korana dosledno – tam se homoseksualne aktivnosti kaznujejo tudi s smrtjo. Sploh v Iranu in Savdski Arabiji so javne usmeritve gejev vsakodnevna realnost.
Savdska Arabija je še zaostrila kazensko zakonodajo potem, ko so oblasti začele sumiti, da širitev socialnih omrežij proizvaja nove homoseksualce. Kot je nakazal islamski klerik Šejk Muhamed Salih al-Munadžid, se teološke debate ne vrtijo okrog tega ali bi bilo treba homoseksualce usmrtiti, temveč le okrog načina usmrtitve, ki bi Alaha najbolj zadovoljila: nekateri preroki iz davnine so se navduševali nad zažigom pri živem telesu, drugi bi homoseksualce raje kamenjali, spet tretji bi jih metali iz visokih zgradb (ti so očitno najbolj prepričali ISIS). Vsekakor pa noben prerok iz Korana ni dvomil, da osebo, ki se preda homoseksualnim aktom doleti takšno zlo, da ni nobenega upanja po očiščenju, zato jo je treba uničiti.
Nadaljevanje na viru: blog Mitje Iršiča
