M. Ipavec, Družina: Knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku

4

Hudo sem bil užaloščen in seveda razočaran nad tako ubogo slovensko demokracijo, ko sem v sobotnem Delu (13. junija 2015) prebral, da »pesnik in domobranec France Balantič še ne bo dobil table na dosedanji Matični knjižnici v Kamniku«. Ta knjižnica se je začela imenovati po našem duhovnem velikanu 15. maja, ko sta odlok sprejela občinski svet v Kamniku (iz tega mesta je doma pesnikov oče) in v Komendi (od koder izvira pesnikova mati).

Pobuda za preimenovanje je prišla iz civilne družbe in je dobila podporo v kamniških kulturnih in strokovnih krogih. Poimenovanje knjižnice po kamniškem rojaku, ki ga eden največjih poznavalcev slovenske in tudi svetovne književnosti prof. dr. Janko Kos postavi ob bok Francetu Prešernu, bi vrnilo dobro ime pesniku, ki ni storil nobenega zločina, ko se je v zelo težkih okoliščinah odločil, da bo raje odšel k domobrancem v Grahovo, kakor da bi se priključil brezbožnim komunistom, ki so že leta 1942 začeli po slovenski deželi pobijati verne in narodnozavedne Slovence.

Iz zapisa novinarke Marjane Hanc sem spoznal, da se je kamniški župan Šarec s premajhnim poznavanjem pesnika Balantiča izrazil: »Balantič ni bil zločinec, bil pa je domobranec. In zaradi političnih razmer ga javnost bolj kot pesnika vidi kot domobranca.« Tako običajno govorijo tisti Slovenci, ki Balantiča poznajo samo iz stalinistično-komunistične razlage v osnovnih in srednjih šolah. Sam sem že v času bogoslovskega študija iz Avstrije »prešvercal« miniaturno izdajo Balantičevih pesmi, ki jih je uredil T. Debeljak. Njegove pesmi so mi takoj podarile jasno spoznanje, da je Balantič izjemen pesnik in nikakor zločinski politik, kot so bili npr. Kidrič, Kardelj, Maček, Daki in seveda glavni komunistični malik Tito.

Po izjavi Iztoka Čebaška s poimenovanjem knjižnice po Balantiču pošiljamo v svet napačno sporočilo. Čebašek najprej hinavsko govori, da je Balantič sicer odličen pesnik. Takoj nato pa ga razglasi za kolaboranta in častnika domobranskih vojaških enot. Balantiča odkriva kot aktivnega in plačanega podpornika režima, ki je ob pomoči domačih kolaborantov načrtno uničeval vse, kar je bilo slovenskega …

O našem genialnem pesniku ni niti enega dokaza, da bi kot domobranec zakrivil kakšen zločin in nikoli ni odobraval nacističnih zločinov. Kot dober, pošten in pristen kristjan nikakor ni mogel sprejeti brezbožne in zločinske komunistične ideologije, zato je raje odšel v domobranske vrste.

Več lahko preberete na strani tednika Družina.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. JA! Pokorno javljam, da je France Balantič zmagal že davno, čeprav se je poslovil od Zemlje in od svojcev in od svoje skrite ljubezni.Dolgo pred odhodom je vedel, da bo le ta vsepoln želje in hkratnega slovesa od zemeljske
    ga izživetja ter od zemeljskih lepot stvarjenja.
    Dobro se je zavedal, da je izbral edino možno in pravo,
    a šibkejšo, izpostavljeno stran, ki je ostala zvesta in zavezana svojim vrednotam in ciljem Večnosti in Postave, ki v njegovih slutnjah ni imela veliko možnosti preživetja, pač pa je sprejela poslanstvo samožrtvovanja.
    Tako enako, v istem času, konec 1943 in v identični situaciji konfrontacije izbire, kot je preprosto krasno in boleče zapisal moj stric Tone pri nepolnih sedemnajstih letih v svoj fotoalbum, ki ga hranim: “Oropajte življenja me krvniki.V skodelo boste si krvi nalili, ki upirala se je vaši sili!”
    Vsa huda stiska, ki ga je prisilila v nakovalo med revolucijo, vojno in življenjem, je v kratkem času prelil vso svojo življensko stisko in videnje Večnosti skozi strašno bolečino slovesa v izgorenju skozinskozi plameneči ogenj uničenja, na papir fantastična sporočila
    znancem, svojcem, ljubljeni in predvsem svojim naslednikom, bratom in sestram.
    Neizmerna sreča je, da so se zakladniški in neprecenljivi zapisi ohranili za učenje prihodnjih rodov in srečo ima slovenski rod, da so se nekateri izbranci, ki so vedeli za vrednote svojega poslanstva na Zemlji, zelo potrudili in svoja poslanstva izpolnili, tako, da je njegovo delo
    natisnjeno v večih poiskusih, kljub zoperstavljanju, ponovnem uničevanju v ognju, nerazumevanju, zavračanju
    in , kot vidimo spet, v izvotljenem, fikcijsko bolanem
    sramotenju, izpostavljanju in razčlovečevanju avtorja in njegovega novozaveznega klicanja posluha za Večnost.
    Ja, razumem,spošt.g.Ipavca, da je žalosten. Seveda. Ampak jaz sem tudi, hkrati tudi strašno vesel.Knjižnica je vendarle poimenovana na pravi način ob svojem času.Vem, da
    bo, aparthajdovstvu “Rdečega Novega razreda 1941” nad svojim lastnim delom drugačnih ljudi “iz istega mesta”, navkljub, dobila tudi tablo! Vem pa tudi, da se bo Balantič še kako vrnil med svoje ljudi in jim pričeval
    o svoji zmagi nad ognjem in nad zlom.Njemu niti ni treba, da govori o grozotah, ki so jih deželi in ljudem pripravili v svoji fikcijski nadutosti in slepoti, zmagovalci v krvavi revoluciji.Da,lahko bi bili zmagovalci proti okupatorju,ne pa v neenakem boju proti svojim ljudem in, da niso zagrešili grozovitosti.Isti trenutek, ko so se razglasili za zmagovalce, je donelo in še doni za ves čas resnične zgodovine, da so poraženci.Ker so trosili smrt za svoje fikcijske utopične cilje in, ker so naredili deželo smrti z nepreštevnimi mrzlimi jarki, preplitkimi grobovi, mokrimi brezni in jamami, strelskimi jarki in kraškimi vrtačami,prepolnimi nedolžnih in zmasakriranih žrtev.Na treh spomenikih v vasi Balantičeve zemeljske smrti, v Grahovem, so se častilci smrti razglasili za zmagovalce.Kako, zakaj? 700napadalcev proti 70 braniteljem, čuvajem vasi pred enoumjem, zločinom, pred lažjo, ubijanjem, ropanjem in ustrahovanjem.In na koncu masaker, smrti v ognju.Za krono “zmage” pa povsem nečloveške smrti, ko nori, s hudičem obsedeni zmagovalci v ogenj vržejo gluhonemega fantiča in starca, ki jih roti naj ne ubijajo več! ZAKAJ? Poraz, to je popoln poraz na vse proge.Taka porazna in antičloveška sila je izničila genija in prototip človekoljuba in umetnika najvišjega podija ter glasnika Ljubezni in Večnosti.
    Berite njegovo sporočilo in preverite istovetnost mojega umevanja z njegovo dejanskostjo ali pa stopite do g.Pibernika in do njegovega opusa o velikem pesniku, ki je v nekaj borih letih stopil ob bok Francetu Prešernu.
    Toliko o mojem skromnem spominu umevanja Balantičeve večne zmage nad zlim.

    Mimogrede, ko berem, kaj se postavlja po robu velikemu
    srečnežu na Nebesih, kjer mu prst zasutih ust ne moti bivanja med Angeli v božanskosti bližine Božje, berem
    kaj nekdo,neki Iztok Čebašek; pišejo, da se piše, pisari
    in govoriči, se povišuje in drenja z iskanjem nasprotovanja in somišljenikov.In seveda, se niti ne čudim.Razumem pa težko. Uteho, delno, najdem v mali knjižici velikanske vrednosti. Alain Besancon v ZLU STOLETJA na str.61, pravi o takih prosvetljencih tudi sledeče:

    “Dvomišljenje / doublethink” je skovanka, ki jo je Geeorge Orwell uporabil v romanu 1984 za označevanje sposobnosti človeka, da hkrati sprejme dve nasprotujoči si mnenji ali stališči in s tem onemogoči vsak kritičen premislek…!
    Ali :
    “Čebašek najprej hinavsko govori, da je Balantič sicer odličen pesnik. Takoj nato pa ga razglasi za kolaboranta in častnika domobranskih vojaških enot. Balantiča odkriva kot aktivnega in plačanega podpornika režima, ki je ob pomoči domačih kolaborantov načrtno uničeval vse, kar je bilo slovenskega …”

    Spremljajte koliko tega pojava je v pritlehni slovenski nasprotovalnosti za vsako ceno ( z naklepom) imamo na urniku vsak dan iz večine kričaških medijev in pomislimo kako vse to “vzgaja” in motivira slovenski rod na poti
    v pravičnejšo družbo……novi porazi?
    Za Božjo voljo, ne ponavljajte napak!
    Tako nam Bog in Balantič, pomagajta!

    • Orwell jih je neverjetno dobro in pronicljivo upodobil, da se še danes lahko čudimo, odkod mu to. Mi še danes ne vidimo vsega, ker smo bili dejansko deležni tega in pod tem bremenom ne moreš jasno razmišljat. Njegov 1984 bi moral biti obvezna literatura na gimnaziji in obravnavana zelo poglobljeno.

      • Odkod mu to? Kot izjemno bister in moralno senzibilen opazovalec in mislec jih je do obisti spoznal med špansko državljanjsko vojno, v razmerah, ko na plano pridrvi vse najboljše in vse najslabše, kar je v človeku in kar v ideologiji, ki človeka vodi. Spoznal je na delu totalitarce ene in druge barve. Očitno se mu je zdelo, da je poklican, da jih razkrinka pred človeštvom, tiste, s katerimi je od začetka simpatiziral, a so ga razočarali, toliko bolj.

        Glede romana 1984 delim mnenje. Če bi na gimnaziji obstajala državljanska vzgoja, bi ta roman lahko služil za temeljni učbenik. Sicer pa pri slovenskem jeziku in književnosti.

Comments are closed.