Po dolgem času sem sedela v pisarni svoje nove »delodajalke«. Sočutno me je gledala v oči, medtem ko mi je na srce položila nekaj floskul:»Žal mi je, da se morate družboslovci ukvarjati z vsem drugim kot s tistim, kar ste študirali. Ampak verjamem, da bodo prišli boljši časi in ti ne bo treba več čistiti …«. Počutila sem se tako nekako kot Wittgenstein, ki je menda nekoč dejal: »Nisem vedel, da sem vernik, dokler se nisem spustil na kolena v znak molitve …«. Nisem vedela, da sem ponižana in razžaljena, dokler me niso oblekli v Fato, mi v roke potisnili metle in rekli, da bo bolje.
Pri vsej stvari pa je morda najbolj zanimivo to, da me je delo čistilke v vrtcu osrečilo, čeprav se je vsem okrog mene zdelo, da moja sreča ne more biti pristna, ko pa sem vendarle navajena poglobljenih intelektualnih debat, ne pa nič kaj poduhovljenega fizičnega dela. Vendar se je izkazalo, da se skrivnost sreče ne skriva v nazivih, statusnih simbolih in izpolnjevanju pričakovanj naših staršev ali širše družbe. Sreča, dragi moji, se skriva tam, kjer jo najmanj pričakujemo.
Sama sem jo proti vsem pričakovanjem našla v prisluškovanju vetra ob sklanjanju skozi okno, v občudovanju senc, ki jih dela v prostoru sonce, ki počasi zahaja in odteguje svojo svetlobo, v pestri paleti vonjev, ki se razteza od pristnega vonja po otroškem dreku pa do najrazličnejših parfumiziranih odtenkov vonjav, ki jih oddajajo čistila. Razkrile so se mi številne skrivnosti zaznav in čutil, na katere prej nisem bila pozorna. Delo čistilke je čista erotika in čudi me, da literati le redko prepoznajo njegov tematski potencial in številnih strasti, ki jih ta poklic skriva. Toliko romanov, dnevnikov in izpovedi govori o tajnih agentkah, zvodnicah in prostitutkah, katerih pričevanja segajo od najbolj perverznih in bizarnih opisov pa do najbolj monotonih in zdolgočasenih nakladanj, ki jim manjka življenjskih sokov, iskrene izpovedi preprostih fizičnih delavk, ki živijo veliko bolj adrenalinsko in erotično življenje, kot bi si človek lahko mislil, pa moramo iskati z lučjo pri belem dnevu. V literaturi in filmu se sicer najde kak dnevnik gospodinje, a kaj ko se poleg izraza gospodinja kaj hitro naselijo pridevniki, kot so razočarana, obupana, zapuščena itd., ki dajejo slutiti, da gre za nehvaležen, frustrirajoč in onesrečujoč poklic. Stereotipi o gospodinjah in čistilkah, ki naj bi se nahajale na dnu družbene lestvice, so očitno tako močni, da jih zasledimo kvečjemu v kakšni komediji. Drži pa, da je njihova vloga dvornega norčka na nek način smiselna ali vsaj zaslužena, saj so edine, ki se v javnih ustanovah, podjetjih in domovih ukvarjajo s čiščenjem človeške umazanije. In to dobesedno. Če medijski izrazi, kot sta čiščenje ali čistka, v času povečane občutljivosti za razne oblike korupcije dajo le navidezno slutiti, da bo v političnem prostoru prišlo do zamenjav in sprememb, se čistilke stvari lotevajo na moč konkretno. Brez prispodob in olepšav in s konkretnimi rezultati. Minister lahko na veliko razlaga o potrebi po čiščenju in spremembah, a na koncu dneva bo njegov drek s pozlačenih WC školjk drgnila čistilka. Edina, ki bo naredila povsem altruistično in konkretno delo ter bo zanj še najmanj plačana. Prav zato ji nihče ne more zameriti, če bo ministra ob koncu dneva frivolno vprašala: »Jesi li se danas več usro ili nisi?«. Saj je vendar dvorni norček, ki mu je v zameno za umazano delo dovoljeno jezikati.
Seveda življenje čistilke ni idealno, je pa veliko manj stresno kot delo v »trgovini« z iluzijami. Iz izkušenj lahko povem, da je najhuje, kar se ti lahko pri tem poklicu zgodi, to, da te kdo opozori, da je kakšna stvar premalo čista. V primerjavi s policistom, ki se celo življenje krivi za smrt sodelavca, ali delavcem v državni obveščevalni službi, ki bi tako rad povedal ljudem, kakšna grozodejstva in svinjarije se odvijajo nad njimi, pa tega ne sme in raje živi v navzkrižju s seboj, se sliši precej spokojno. Ali pa v primerjavi z vedeževalko, ki se zaveda, da bo s svojimi videnji vplivala na ravnanje človeka v prihodnosti? Z zavarovalniškim agentom, ki mora ljudem skozi pridigo o varnejši prihodnosti natrositi iluzij, da je zavarovanje nujno potrebno že danes? Brezvestni ljudje so primerni kandidati za prodajanje iluzij, a kaj narediti, če imaš vest in z njo ne moreš preživeti kot literarni oz. družbeni kritik? V tem primeru se zdi najbolj razsodno oprijeti se najbolj čistega poklica vseh poklicev – poklica, v katerem si morda kdaj umažeš roke, a zlahka ohraniš čisto vest.
Več: AirBeletrina
