Že večkrat sem se potožil nad uporabnikom neprijaznimi navadami v mestni občini ljubljanski. Neprijaznimi občasnim uporabnikom namreč. Kot denimo Urbana, ki me je iz občasnega uporabnika LPP spremenila v neuporabnika. In v neuporabnika mestnih knjižnic. Prav tako krasne so moje izkušnje z garažami, predvsem z na novo zgrajenimi. Denimo s tisto pod Kongresnim trgom, ki je za tiste, ki se v mestu zadržijo nekoliko dlje, svinjsko draga. Ali s tisto pri UKC, kjer lahko parkiranje plačaš samo z moneto ali z gotovino. Ne pa tudi z Maestrom ali Mastercardom, kot je to v navadi v kultiviranem svetu.
Parkirišča me doslej niso preveč jezila, razen s svojo podobo. Ker so nekatera med njimi navadna greznica, denimo tisto, ki bi moralo biti NUK. Kjer je parkomat edina investicija, vse drugo pa je kot na obrobju Saraorcev. Že večkrat pa me je razjezilo parkirišče zraven Železniškega zdravstvenega doma. Ker sem tam nekoliko pogostejši gost. Prvič me je razjezilo, ko mi vidno razdejan parkomat ni vrnil drobiža. A zaradi enega evra pač ne delam zgage, vmes pa so parkomat tudi zamenjali za modernejšega.
Pravi naval sreče pa me je preplavil včeraj. Izgubul sem namreč parkirni listek. Prvič v življenju. Neverjetno, glede na to, da ga, kadar parkiram krajši čas, vedno pustim v avtu, na istem mestu. A včeraj je izginil. Kaj čmo, tudi najboljšim se zgodi. Potem pa se je začela kalvarija. Šel sem do parkomata, da bi videl, koliko me bo zadeva stala. Izgubljena kartica – 20 EUR. Hudo zasoljeno, ni kaj. Ob ceni parkiranja 1 EUR na uro, se mi zdi dvajsetak za zgublljeno katico celo premoženje. A sem se hitro sprijaznil, kaj pa sem hotel. Življenje v najlepšem mestu na svetu pač ne more biti brezplačno.
Sledil je večji problem. Kje in kako naj plačam. Kakorkoli sem pregledal parkomat od spredaj in od zadaj, nisem našel rešitve, kako plačati brez kartice. Pritisnil sem vse tri gume na mašini, pa brez haska. Potem sem opazil na robu parkomata trakec s telefonsko številko. In dejansko, tisto telefonsko morate poklicat in dobite možakarja, ki prazni parkomate. Če imate srečo, da ni ravni kje daleč in da ni čas prometne špice, se pripelje v normalnem času. Z malo smole pa ste opleli, če se vam denimo kam mudi.
Več: blog Blitz
