M. Furlan: Učitelj, prosi Svetega Duha, ko primeš za kljuko

1
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Na enem izmed zborovanj Društva katoliških pedagogov smo v svojo učiteljsko sredino sprejeli tudi nadškofa Stanislava Zoreta. Učiteljem je želel položiti na srce njihovo poslanstvo in med drugim v pogovoru izrekel naslednje: «Učitelji! Ko primete za kljuko vrat razreda, v katerega boste vstopili, prosite sv. Duha, da vam pri vašem delu pomaga in ostane z vami!« V trenutku sem se videla, kako se zlasti v težkih trenutkih obračam k svojemu svetniku, ampak k najvišjemu redko. Kot da si ne bi upala prositi za take »malenkosti«, kot je vsakdanja šolska ura.

Kmalu po prihodu v službo, sem spoznala, kako je moje življenje razpeto med osebnim in učiteljskim. Ko stopam proti razredu, sem mati, žena, hčerka, prijateljica, sodelavka, ko pa stopim v razred, sem učitelj, ki ima pred seboj mlade ljudi in neizmerno odgovornost do njih. Takrat pozabim, da ima hčerka vročino, da je potrebno nakupiti za kosilo, da sem prijateljici obljubila obisk, da … Svoje delo, misli in čustvovanje predam večjim ali manjšim radovednežem pred seboj, saj sem želela postati učitelj. Morda so kake ure v razredu posebno težke in se tedaj sprašujem, ali je vredno, toliko energije porabiti za tega ali onega, ko pa ne želi sprejeti mojega truda. A poslanstvo, ki ga čutim, je preveliko. Tako veliko, da ga nosim s seboj tudi domov in se pomeša med vsakdanje opravke, nemalokrat pa kar ostane na prvem mestu.

Razmišljam o tem čudežnem prestopu. Na eni strani vrat tako, na drugi popolnoma drugače, na eni strani znano, na drugi neznano. Ko primem za kljuko in odprem vrata razreda, se iz svojega kolikor toliko urejenega sveta podajam v nekaj nepredvidljivega. Bi bilo bolje ostati na teh trdnih varnih tleh? Morda, ampak čutim svoje poslanstvo, da se podam v tisto nejasnost in jo spremenim v jasnost.

Tudi učitelji bomo na svetoletnih romanjih stopili skozi cerkvena vrata in tedaj prosimo Svetega Duha za naše učiteljsko poslanstvo, za setev dobrega, zdravega semena in žetev bogatega sadu. Ko se bomo ozrli na svoje delo, naj začutimo, da je naše srce kot statev, na katero smo napeljali od vsakega učenca trdno in plemenito nitko, naše učiteljevanje pa je kot tkalski čolniček, ki s svojim drsenjem sem in tja ustvarja tkanino skupnosti. Naj na nji ne bo vozličev in strganih niti, naj bo gladka, mehka in trdna ne le za šolske dni, ampak za vse življenje.

Mirjana Furlan

Razmišljanja pripravljajo člani Društva katoliških pedagogov Slovenije, ki skupaj s slovenskimi škofi v velikonočnem času organizirajo svetoletna romanja učiteljev.

1 komentar

  1. Oh! Slovensko šolstvo je strogo načrtovan in vzdrževan kaos, ki proizvaja odlične potrošnike in poslušne državljane. Govorimo o grešnih strukturah oziroma o strukturnem grehu posameznika-učitelja.

    Upam, da je v katoliških šolah po Sloveniji kaj drugače.

Comments are closed.