Ozračje je v tem trenutku pregreto v vseh pomenih besede. Luka Koper, vladan trenja, ob katerih se ti lahko na obrazu nariše tudi nasmeh, a ker so problemi resni, je ta bolj grenak. Tu so počitnice, ki narekujejo drugačen tempo, vnašanje dobrih sprememb v naša življenja. Otroci nimajo dnevnih obveznosti kot sicer, posledično pa tudi starši. A vendarle nekih univerzalni navodil, kako dobro in prav preživeti počitnice, ni.
Ob vsaki stvari, ki jo kupimo, dobimo zraven tudi navodila za uporabo. Različni smo si, nekateri jih najprej preberejo, drugi si stvar ogledamo, jo uporabljamo, potem pa, ko se kaj zatakne, pogledamo še navodila. A tako rokujemo s stvarmi, predmeti … Kako pa delamo z otroki, z ljudmi? Mislim, da bi morali ob rojstvu otroka dati staršem v roke knjižico in jim med drugim z velikimi, odebeljenimi črkami napisati: Otroka ne vzgajamo z roko, pač pa z zgledom in besedo.
Med svojimi znanci veljam za precej tečno, ker pač ne pristajam na to, da kakšna vzgojna otroku res ne škodi. Saj veste, kaj mislim. Tako kot se mi zdi edino dopustno, da sedeš za volan, ko ne piješ alkohola in si torej 0.0 šofer, tako bom do konca svojega življenja zagovarjal dejstvo, da je dolžnost vsakega starša, da otroka vzgoji v odraslega in odgovornega človeka in v družini živi načelo 0.0 nasilja.
A dejstvo je, če ostanem pri primerjavi z avtom, da preden dobimo šoferski izpit, opravimo kar nekaj teoretičnih in praktičnih ur, medtem ko je pri otrocih drugače. Otroci so namreč dar, največji in najdragocenejši. A očitno veliko ljudi z zakladi ne zna ravnati. To vsako jutro kaže žalostna statistika. Ko kličemo 113, skoraj ne mine jutro, da ne bi poročali o posredovanju ob družinskem nasilju, izrečenih pripovedih približevanja. Ob teh podatkih mi vedno zastane dih.
Ob objavi, da je umrla mala, nedolžna, komaj dve leti stara deklica, so privrele solze … Še danes kriči zakaj in kako je to sploh mogoče? In še danes ne morem verjeti, da nihče v vsem tem času ni opazil, kako to nedolžno bitje trpi. Deklica je imela rane, ki so kazale, da je bila žrtev brutalnega nasilja že dolgo časa. Zdi se, da se je ob tej tragični smrti zganila vsa Slovenija. Le kako se ne bi? Žalostno in boleče dejstvo je, da se največ krivic in bolečin zgodi prav za domačimi štirimi stenami, ki bi morale biti varnost, zatočišče …
Se bo v tistih, ki so nasilni, kaj zganilo do te mere, da se bodo streznili? V dobesednem in prenesenem pomenu. Sama sem se že od nekdaj bala pijanih ljudi, če sem kje od daleč videla koga, ki se je opotekal, me je prevzel nelagoden občutek … Tega pač, Bogu hvala, nisem bila nikoli vajena. Ko danes vidim koga, ki se opoteka, me še vedno prevzame nelagodje, nek strah, še bolj pa me presune, ker vem, da bo ta človek prišel v nek dom in … Potem ne upam razmišljati naprej. Kako hude rane nastanejo v otrokovi duši, srcu, ki mora živeti s takšnimi starši. Da ne govorim o fizičnih ranah, kar smo doživeli v preteklih dneh. Nasilje je dejstvo, žal. Največkrat gre za nasilnega očeta in prestrašeno mamo, ki potem, ko pride policija, stopi v bran možu, češ, saj ko je trezen, je pa dober. To so resnične zgodbe, ki jih seveda brez imen, povedo ljudje, ki poklicno vstopajo v ta svet.
Nasilju moramo reči odločen NE. V vseh oblikah, v vseh skupnostih, predvsem pa ga je treba izkoreniniti iz naših družin, ustaviti ta peklenski voz, ki ga nekatere družine vlečejo iz roda v rod. Čisto nedopustno in nemogoče se nam zdi, ko slišimo zgodbe, kako so nekoč v šolah otroke tepli po prstih, rokah, jih fizično kaznovali. Danes šola zmore brez tega in deluje odlično – otroci in mladi znajo vedno več in bolje, prav zaradi boljših okoliščin, ki jih imajo.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
