M. Debevec, Radio Ognjišče: Ni ovir za matere

Sredina novembra ni ravno čas, ko premišljujemo o materah in zanje, kot za materinski dan, nabiramo zvončke, vendar pa so me dogodki zadnjih dni vseeno spodbudili, da v tokratnem komentarju razmišljam o mamah.

Ko sem spremljala nemočni boj mame Zale za življenje male Neže, so se v meni porodili občutki materinstva, ki jih ni mogoče primerjati z nobeno drugo stvarjo. Tako kot je na primer dejala neka mama v oddaji Dan najlepših sanj: Za vsako žensko je nekaj najlepšega, ko postane mati. Žal nas včasih nekatere lažno feministične ideologinje poskušajo prepričati, da je materinstvo nekaj, kar nas zasužnjuje in nekaj, česar se moramo ženske osvoboditi. Vse naj bi bolj postajale enake moškim in tako izgubljale svojo posebnost in enkratnost. Prizadevajo si celo, da bi lahko otroka »vzgojili« zunaj maternice in tako niti moški niti ženska ne bi bila diskriminirana. Tako so na primer pevko Adele ostro napadle v medijih, ko je javno izrazila veličino svojih občutij ob rojstvu otroka.

Mama ima v sebi moč, ki je neprimerljiva z vsako drugo silo. V teh dneh sem večkrat imela možnost govoriti z mamo male Neže in v njej sem poleg neskončne bolečine lahko občudovala moč, ki nikogar ne obsoja, ampak je pripravljena vse narediti, da reši svojega otroka. Dan in noč vztraja ob njeni bolniški postelji, čeprav njeno srce hrepeni tudi po večjih dveh otrocih, ki sta še doma. In še bo vztrajala.

Mama je tista, ki ne obupa, tudi ko vsi ostali že vržejo puško v koruzo. Ne obupa nad svojim otrokom tudi takrat, ko skrene s prave poti, ali celo postane zločinec. Samo materino srce je sposobno brezpogojne ljubezni. Mama je tista, ki leta in leta moli za svojega otroka – pomislimo na sv. Moniko, mater sv. Avguština. Z molitvijo, ki je povezala vso Slovenijo, smo izprosili tudi čudež življenja male Neže. Njena mama verjame v moč te molitve in tako roti nebesa za čudež še naprej.

Kaj materi da takšno moč? Zadnje študije so pokazale, da se odnos ženske do otrok bistveno spremeni (v pozitivnem smislu), ko rodi svojega otroka. V tej smeri kažejo tudi raziskave o posvojenih otrocih, ki imajo več razvojnih težav, kot otroci bioloških mater. Pokazale so celo, da so biološke matere bolje opremljene za nego in vzgojo otrok kot posvojitelji.

Vse to bi nekateri tokovi ali ideologije radi izničili, verjetno zato, ker gre za moč, ki premaga vse; moč, ki jo v dar prejme mati. Nov družinski zakonik na primer mirno pravi, da je družina tam, kjer je otrok. Ni torej toliko pomembno, da sta ob njem oče in mami ter po možnosti še kakšni bratci in sestrice… Kakšen narobe svet!

Namesto, da bi torej država materam omogočala izpolnjevati njihovo dragoceno poslanstvo, jih pogosto pahne v nek ritem, v katerem komaj lovijo zrak. In tako jim ne ostane niti časa niti moči za tisto, kar bi lahko ponudile družini in nenazadnje tudi družbi. Ni lahko biti mati v današnjem svetu – duhovni pomočnik v naši župniji materam pogosto predstavi vsaj štiri vloge, ki jih morajo izpolnjevati: mati, žena, uslužbenka in gospodinja. Skoraj nemogoče je v današnjem času vse te vloge uskladiti, ali jih dobro izpolnjevati. Vsekakor en vidik gotovo trpi…

Danes se otroke in mlade pripravlja na različne oblike profesionalnega dela; poznati morajo vse novosti na področju tehnologije, ne pripravlja pa se jih več na tisto največje poslanstvo: biti mama, biti oče. Kako krivično je pravzaprav to do njih. Včasih so ljudje odraščali in živeli v širših družinah in imeli vedno vsaj nek neposreden stik z otroki – pravijo, da je bil navzoč vonj po otroku. Res zanimivo – ljudje smo namreč telesna bitja in tudi takšne spodbude potrebujemo. Danes takšnega vonja skoraj ni več zaznati.

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.