M. Debevec, Radio Ognjišče: Koga moti molitev na ulici?

3
254

Skupina posameznikov in nekaterih organizacij je državnemu zboru napisala protestno pismo proti pobudi 40 dni za življenje in proti ljudem, ki vsak dan pred ljubljansko porodnišnico molijo za končanje splava ter za vse nerojene otroke in njihove matere. Omenjena skupina namreč trdi, da s tem molivci kršijo ustavno in zakonsko pravico žensk do odločanja o rojstvu otrok in do splava.

Zavod Božji otroci, ki je nosilec omenjene molilne pobude, pa v izjavi odgovarja, da mimoidoče informirajo povsem nepristransko, saj so prepričani, da si ženska zasluži veliko več kot splav in da nobena sočutna oseba, ki ve za trpljenje po splavu, ne želi, da bi ženska trpela zaradi osebne tragedije splava. Udeleženci pobude 40 dni za življenje 55. člen ustave uresničujejo tako, da mirno ozaveščajo o povezavi med srečo staršev in življenjem njihovih otrok ter nudijo naslove, kamor se lahko mati v stiski obrne. Njihovo izjavo si lahko preberete na naši spletni strani.

Vso do tu gre torej za predstavitev stališč ene ali druge strani, ne glede na to, kako upravičena se nam zdijo. Povsem nekaj drugega pa je, ko na razpravo pogledamo z izkustvene strani… namreč z očmi mamice, ki je splav naredila. Gre za študentko fakultete za socialno delo, katere profesorice so v veliki večini podpisnice protestne izjave proti molitvi pred porodnišnico.

Sama pravi, da je bila vzgajana svobodno in da spovednice še ni videla od znotraj. Kot lahko jasno razberemo iz njenega pisma, pri splavu ne gre za versko, ampak človeško vprašanje. V nadaljevanju ga bom kar v večini navajala, saj odgovori na marsikatero vprašanje.

Splav je naredila v četrtem letniku srednje šole. In potem se je začelo… Takole piše: »Vsako noč sanjam iste sanje. V polsnu slišim jutranjo budilko, ki se oglaša kot glas iz zvočnika ordinacije, kjer sem sprejela odločitev za splav. Pravzaprav je nisem sprejela sama. Samo strinjala sem se z zdravnico, ki me je seznanila z možnostjo abortusa plodu, za katerega kot dijakinja zadnjega letnika gimnazije, nisem imela prostora. Ne v svojem telesu, ne v načrtovanju študijske poti, še manj v strogo urejenem svetu družbeno uveljavljenih staršev, ki podobno pričakujeta tudi od naju.

Splavila sem. Ko je meni neznana mešanica analgetikov in pomirjeval popustila, so se začele počasi pojavljati more, ki ne prenehajo. Čez dan sem uredu, tudi v družbi, čim pa pride čas da sem sama, pa se začne podoživljanje odločitve, in iskanje lukenj v času, skozi katere bi še lahko vstopila, in spremenila svojo odločitev. Vem da je prepozno, a zelo želim nazaj svoj MIR!!!! Povsem sem obsedena z željo po tem miru, ki jo utišam z Apavrini ali čim podobnim.«

Ste tudi vi začutili strašno stisko matere po splavu? In to naj bi bila pravica ženske? Omenjena študentka zato ne more razumeti svojih profesoric in se sprašuje, ali je namen stroke socialnega dela proizvajati nesrečne ljudi… Takole piše dalje: »Vse njihovo govorjenje o brezmejnih pravicah žensk, o sodobnem prevzemanju ženskih vlog, o pravici do odločanja o svojem telesu, mi gre na bruhanje!!! Zato ker njihove prazne besede nimajo več stika z resničnim življenjem.«

Še bolj pretresljiv pa je njen stik z molivci pred ljubljansko porodnišnico. Takole piše: »Ko sem zadnjič skušala kar se da neopazno iti mimo skupinice na Šlajmerjevi, sem po dolgem času začutila delček znanega občutka miru. In ko je potreba po miru prevelika, moram nazaj tja…«

Zato omenjena študentka profesorice prosi za kanček spoštovanja do teh ljudi, ki tam mirno molijo.

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Kakšen krik po miru! To me zelo pomirja, kajti prepričan sem, da kdor si želi miru, ga bo prej ali slej dosegel. Med željami tistih molivcev in potrebami študentke pravzaprav ni razlike.

  2. “M. Debevec, Radio Ognjišče: Koga moti molitev na ulici?”
    ============================

    Če jih moti molitev na ulici se lahko molitve prenesejo na ceste.

  3. Komunisti in ostali obsedenci s Hudičem posredno priznavajo to kar je večino kristjanov v ugodju in posvetnosti “pozabilo”, da ima molitev velikansko moč. Molitev je bila in bo velika duhovna sila. Priznavajo moč duhovnega nasilja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite