M. Debevec, Ra.Ognjišče: Človek človeku volk?

14

Belgijska poslanska zbornica je v četrtek zvečer glasovala o zakonu, ki dopušča evtanazijo mladoletnim osebam. 86 poslancev je glasovalo za, 44 proti predlogu, 12 poslancev pa se je glasovanja vzdržalo. Senat je predlog potrdil že konec lanskega leta, prav tako tudi pravosodni odbor zbornice.

Belgija je s tem postala prva država na svetu, ki nima starostne meje za opravljanje evtanazije. Na Nizozemskem je doslej dovoljena usmrtitev starejših od 12 let, pa tudi neozdravljivo bolnih novorojenčkov, kar imenujejo porojstni splav. Belgijski škofje so pred glasovanjem znova opozorili pred banalizacijo smrti. Primer mladoletnika, ki si želi smrti, bi lahko postal »nekaj običajnega«, takoj ko bi zdravniki določeno bolezen ali invalidnost v splošnem označili kot »neozdravljivo« in »neznosno«.

Tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je v deklaraciji 30. januarja obsodila namen belgijske vlade, da uzakoni evtanazijo bolnih dojenčkov. Sporni zakon po mnenju skupščine pomeni izdajo nekaterih najbolj ranljivih otrok, saj njihova življenja tako nimajo vrednosti. Obenem zakon napačno predpostavlja, da lahko otroci dajo soglasje za evtanazijo s popolnim razumevanjem posledic take odločitve. Hkrati pa spodbuja nesprejemljivo mnenje, da je lahko življenje nevredno življenja, kar spodkopava same temelje civilizirane družbe, so prepričani člani parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

Škofovske konference številnih držav članic Evropske unije so v preteklih mesecih večkrat opozarjale pred vsemi oblikami dejavne evtanazije. Spomnimo na besede kardinala Königa: »Človek, sploh otrok, lahko umre v rokah drugega človeka, nikoli pa te roke ne smejo smrti povzročiti.«

Belgijski škofje so po prižigu zelene luči za evtanazijo otrok izrazili bojazen, da bo novi zakon odprl možnosti za sprejem dodatnih predpisov, ki bi evtanazijo omogočali tudi za invalide, bolnike z demenco in duševne bolnike.

Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg je poudaril, da gre pri evtanaziji za obliko zavračanja ljudi. »Belgija je že pred leti zavrgla starejše in bolnike, sedaj pa se je odločila, da bo zavrgla tudi otroke – še zlasti hudo bolne«, je dejal.

V Belgiji so medtem začeli z zbiranjem podpisov za vseevropsko resolucijo, naslovljeno na belgijskega kralja Filipa. V njej monarha prosijo, naj ne odobri sprejema novega zakona.

Poglejmo nekaj statističnih podatkov. Leta 2012 se je dalo z evtanazijo usmrtiti 1.432 Belgijcev, četrtina več kakor leto prej. Približno 50 od teh se jih je sklicevalo na psihično trpljenje. Grozljiv pa je podatek, da že sedaj 32 odstotkov evtanazij opravijo brez privolitve bolnikov (se pravi na željo svojcev oz. zdravnikov). Znano je, da se ostareli zaradi strahu pred usmrtitvijo izseljujejo iz dežele.

Zdaj pa k otrokom. Lahko se vprašamo: ali je na primer otrok pri osmih letih sposoben jasno razumeti, da želi umreti? Namesto, da bi imel ob sebi starše in prijatelje, ki ga podpirajo in mu vlivajo voljo do življenja, ter zdravstveno osebje, ki je danes sposobno močno omiliti bolečino, se bo takšen otrok znašel tudi pred psihologom, ki bo po zakonu potrdil njegovo morebitno željo po smrti. Gre za parodijo osebne svobode, ki je pripeljala vse do skrajnih meja; za zmago miselnosti, ki smatra posameznika izoliranega od ostalega sveta, ki ceni le kvaliteto življenja in ne življenja samega. Povsem pa se izgublja pojem osebe kot odnosnega bitja, ki živi zato, ker je ljubljen in sprejet.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.


14 KOMENTARJI

  1. če si nekdo res želi smrti in ima zato tudi neke tehtne razloge, potem se lahko s tem strinjam, ampak to bi morale biti res izjemni in ekstemni zdravstveni primeri.

    če je pa res, da naj bi 50% ljudi, ki so bi bili evtanazirani, dejansko trpelo zaradi nekih psihičnih bolečin, potem je pa to res sporno. ker psihična bolečina je “navidenzna” bolečina, ker dejansko nekega neposrednega fizičnega izvora in s takimi ljudmi bi se morali pač ustrezno ukvarjati, ne pa jih kar prepustiti smrti.

  2. V Belgiji se je zgodila prava parodija na njihov liberalizem.

    Najprej operirajo žensko v moškega, ker so ji vcepili, da je kot ženska manjvredna – potem ni zadovoljna in jo evtanazirajo.

    Človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Ko so na Nizozemskem prvič dovolili evtanazijo, so zagovorniki s tako ihto napadali vsakega, ki si je drznil razmišljati drugače, češ, kako nečloveški smo, češ, da se kaj takega ne more zgoditi, da imajo komisijo, da so zlorabe nemogoče…

    Danes so šli v Belgiji dlje, kot sem si takrat predstavljal, da bo šlo.

  3. “Lahko se vprašamo: ali je na primer otrok pri osmih letih sposoben jasno razumeti, da želi umreti? Namesto, da bi imel ob sebi starše in prijatelje, ki ga podpirajo in mu vlivajo voljo do življenja, ter zdravstveno osebje, ki je danes sposobno močno omiliti bolečino, se bo takšen otrok znašel tudi pred psihologom, ki bo po zakonu potrdil njegovo morebitno željo po smrti.”

    Right, spreglejmo dejstvo, da morajo starši privoliti v evtanazijo, da mora otrok biti neozdravljivo bolan in trpeti velike fizične in psihološke bolečine.

    • Se strinjam s komentarjem.
      Kot ponavadi, ljudje gledajo na tematiko enostransko, črno-belo. Sodi naj le tisti, ki je izkusil iz prve roke, kaj pomeni trpljenje zaradi neozdravljive bolezni, ko je edino, na kar lahko misliš “psa ne pustimo trpeti, človeka pa ja”, ko komaj čakaš, ko moliš cele dneve in noči, naj nekdo umre in se tako reši strahovitih muk in tebe agonije ob spremljanju……
      Jaz ne obsojam nikogar, ki se zavzema, le podpira ali celo odloči za evtanazijo – zase ali za svojega bližnjega, ki je neozdravljivo bolan.

      • Tovarišica Dunja, vprašaj malo zdravnike, ki se ukvarjajo z umirajočimi in na smrt bolnimi.

        Pred nekaj leti so ti ljudje povedali, da ne poznajo niti enega samega pacienta, ki bi si želel narediti samomor. Pa so imeli možnost, tudi brez tuje pomoči.

        Ti vidiš eno samo stran medalije, ne vidiš pa zlorab, čedalje večjega pritiska na ostarele in na smrt bolne, da naj razbremenijo svojce in na koncu tudi zavarovalnice itd…

        32% jih evtanazirajo brez privolitve bolnika.

        Nihče ne obsoja bolnika, ki si morda želi umreti. Problem je vse ostalo.

        To je problem, ki ga zagovorniki evtanazije nočete videti, ko jo v svoji ihti zagovarjate.

        • Tovariš Alojz, pa te vprašam, koliko svojim bližnjim osebam si stal ob strani na smrtni postelji? Pa ne minuto, uro ali 1 dan…. Govorim o dnevih in tednih, morda včasih mesecih spremljanja počasnega umiranja, v hudih, nečloveških mukah, ki na preizkušnjo postavijo prav vsako celico v tvojem telesu in predvsem dušo? Ko si od hudega izjokal že čisto vse solze in imaš občutek, da se ti bo zmešalo? Jaz sem to niti 1 leto nazaj dajala skozi…. zato mi dovoli, da na evtanazijo gledam TUDI kot na prepotrebno možnost…. Nobene ihte ni v tem.

          • Mislim da dnevi, tedni, niti meseci niso sploh vprašanje da bi pomislil ob tem. So pa lahko tudi leta. To pa tudi mene spravlja v dvome.

          • Tovarišica Dunja, zate sem jaz gospod.

            Če si stala pri umirajočih, se vprašaj, zakaj umirajoči niso sami končali svojega življenja – saj bi lahko naredila le eno stvar, in sicer pustila tablete tam, pa bi vzeli preveliko dozo.

            Torej evtanazija tukaj ni bila potrebna.

            Ti špilaš na čustva, nisi pa sposobna pogledati z druge strani, ki sem jo opisal.

    • Sama odločam o tem, kdo je zame gospod. Toliko gospod, kot jaz tovarišica, bi rekla.

      Vidim, da ti je spremljanje umirajočih popolnoma tuje.
      Umirajoči, ko ZARES umira (in govorim o UMIRANJU in ne o tem, da je nekdo neozdravljivo bolan ali star in betežen), ni sposoben držat glave pokonci, ni se sposoben premakniti… kamoli da bo stegnil roko in vzel kaj sam z omarice… haloooo. Umirajoči, ko zares umira, samo leži, komaj pri zavesti, oči le na pol odprte, usta odprta, hrope tako, da ne veš, če bo preživel naslednji vdih, na ustih, jeziku se mu nabira debela bela obloga, premakniti ne more niti roke, kaj roke, niti prsta na roki, ki je debel za 3 običajne, vsake toliko le glasno, srce parajoče spusti glas, ki še najbolj spominja na krik bolečine in obupa…in ko te vidi, te samo medlo gleda in iz oči mu steče solza, govoriti itak ne more več….in to traja 1 teden ali več…in misliš, da se ti bo zmešalo od hudega, ko moraš to 1 teden gledat vsak dan…. Dragi tovariš, a midva govoriva o isti stvari? O takem umiranju? TEMU jaz rečem, da se psa usmilimo, človeka pa ne.

  4. Dunja, zate sem še vedno gospod.

    Ne boš ti meni govorila, koliko imam izkušenj s spremljanjem umirajočih.

    Tak človek, kot si opisala, ne potrebuje evtanazije.

    Kot sem že napisal, je evtanazija pritisk na smrtno bolne, da naj čim prej umrejo.

    Ti poskušaš le čustveno manipulirati, nočeš pa videti druge plati medalje.

    • Moja se niti leto dni pokojna mama me je naucila, da pametnejsi odneha. Zato ti, vsekakor negospod Alojz, zelim veliko srece.

Comments are closed.