M. Crnkovič, Primorske novice: Živé naj vsi dekadentni naródi …

16

Zanimivo, kako lahko nekatere stvari še po 500 ali celo skoraj 1000 letih pridejo na dan. Se še spominjate turških vpadov? Ali križarskih vojn? Ne? Ja. Seveda se. Kot da je bilo predlani. Odpor do islama je evropski, kriptokrščanski prastrah.

Nekoč so ljudje v tako imenovani Vojni krajini – tam nekje (ker kje pa drugje), kjer begunci danes prečkajo šengensko mejo – prižigali kresove in iz doline v dolino opozarjali rojake, da se bliža turška vojska, ki bo spet pobijala in požigala, ugrabljala in plenila. Danes pa imamo etablirane in družbene medije, ki svarijo in strašijo pred begunci in domnevno islamizacijo Slovenije, Evrope. In seveda tudi vlade, vojske in policije, ki na meje postavljajo bodeče žice.

Da ne bo pomote, to samo ugotavljam in vlečem vzporednice. Ampak najprej nekaj disclaimerjev.

1. Čeprav sem ateist, priznavam krščanstvo kot temelj zahodnoevropske civilizacije. Sem krščanski ateist. Ateist sem, ker nisem kristjan – ne zato, ker nisem musliman. Kar itak ne bi hotel biti, tudi če bi iskal/rabil kakšnega boga, pa bi se mi krščanski ne vem zakaj zameril.

2. Če me krščanstvo zanima kvečjemu kot civilizacijska baza, pa me islam ne zanima čisto nič. V bistvu ga ne poznam. Nimam velike želje, da bi ga spoznal in znal razumeti. To se odraža tudi v tem, da so muslimanske dežele na repu seznama želja mojih turističnih destinacij. Že od prej.

3. Ta zahodnjaška superiornost, ta kolonizatorski, imperialistični in pokroviteljski instinkt se mi zdi normalen attitude, vendar tega ne razglašam, da ne bi bil sumljiv in osovražen ali všečen in priljubljen. Sem pa hvaležen usodi, da sem Evropejec (če sem bog pomagaj že Slovenec).

4. Islam v Evropi je neizogibno dejstvo, ne verjamem pa v islamizacijo Evrope oz. se je ne bojim. Civilizacija ne gre kar tako k hudiču, tudi če je dekadentna. To sicer ne pomeni, da se mi zdi prihajanje novih in novih beguncev samoumevno in neproblematično. Nekaj je treba narediti.

Se mi pa zdi smešno, ko berem panične pozive proti islamizaciji. Tako so, recimo, te dni tendenciozno poročali, da so šolarje neke mariborske osnovne šole peljali gledat v kino savdskoarabski film Zeleno kolo. Čeprav so citirali eno od učiteljic, ki je argumentirala izbiro filma z njegovo družbenokritično vsebino – gre za ganljivo zgodbo o represivni vzgoji deklic v ortodoksno muslimanski družbi -, se niso pustili motiti in bíli plat zvona.

Več lahko preberete na primorske.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Gospod Marko je klasični socialistični družboslovec; Študiral je primerjalno književnost in francoski jezik in književnost na Filozofski fakulteti. Zato ne more matematično razmišljati. Če še tako verjamemo, govorimo in smo prepričani, da ne bomo propadli, to ne dvigne rodnosti, ne spremeni dejstva, da nam vsako leto zmanjka za eno mesto otrok, kako bi ohranjali številčnost. Kot klasični FFjevec ne sme slišati, kaj šele razumeti, da socialistična gospodarstva raje preje kot sleje propadejo. To z begunci pa je samo češnja na torti ali kako že pravijo.

  2. Će pa postaneš odpadnik klasičnih rdečih šol, pa tako razmišljaš:

    Slovenija ne more preživeti, ker je postala plen kriminalne združbe, ki izredne dogodke izkorišča za lastno bogatenje. Sliši se paradoksalno: ali si domača mafija s tem, ko brez moralnih pomislekov uničuje državo, ki je tudi njena domovina, ne žaga veje, na kateri sedi?
    http://www.portalplus.si/1368/scalia/

  3. Zelo poenostavljeno razmišljanje avtorja.

    Avtor pozablja, da prihajajo tisti, ki nimajo v svoji navadi, da bi bili strpni do drugače mislečih in ki imajo povsem drugačen pogled na življenje.

    Zato nima smisla zavajati in saditi rožice tam, kjer so minimalne možnosti, da bodo rasle.

  4. Vsekakor sem za tolerantnost, vendar do vseh z enakimi merili. Torej tudi do svojih domačih.

    Ne pa, da z dneva v dan doživljamo, veliko netolerantnost in nerazumevanje za koristne predloge domačih soljudi, do tistih, ki jih ne poznamo in jim nič ne dolgujemo, pa bi bili brezmejno tolerantni.

    To se mi zdi nepravično in nepošteno.

  5. In ne le tolerantnost za koristne predloge, ampak nasploh do določenih skupin ljudi: kristjanov, cerkve…

  6. Vedno ko berem Crnkovića ali Steinbucha ostajam hladen, pa čeprav včasih zagovarjata iste cilje kot jaz.

    Se mi zdita birokratska umetnika besede. Ki se stalno preoblači ta v različne ideje in poze. Socialistična obrtnika, ki premetavata besede včasih bolj ali včasih manj publiki, vodji, klanu in mafiji všečno.

    V osnovi sta podobna vsem pomembnim slovenskim politikom in intelektualcem.

    So vrednotno prazni, brez temelja, brez vrednot, brez dobrih ciljev, brez smiselnih strategij, prodornosti. Protipi “večnih parazitov”.

    Zgolj socialistični prašiči (birokrati), ki se skušajo vsak dan večkrat znova pririniti do tujega korita.

  7. Ne morem verjeti, da Slovenija še ni ratificirala Unescove deklaracije o strpnosti, ki je bila sprejeta leta 1995 v Parizu.

    Pred dnevi je prevod deklaracije uredila zasebna organizacija in ga izročila predsedniku Pahorju. Je dostopna na spletu.

    Mogoče zato, ker bi sicer morala pokopati zverinsko pomorjene in zagotoviti nepristransko in pravično sodstvo.

  8. Da ne kaže svari poenostavljati, dokazujeta Francija in Anglija, ki imata velike težave s priseljenci in morata sprejemati za nas nesprejemljive ukrepe.

  9. Ta članek vsi po vrsti odklanjate. Nekateri ad personam odklanjate Crnkovića.

    Nisem pa prebral enega dobrega argumenta o tem, kaj je tako narobe s tem člankom. V marsičem se razlikujem od avtorja, ampak poanta in glavni zaključki ( vidni v original članku) so dobri.

    Kar nekaj iskrenega frajgajsta je v Crnkoviču. Steinbuch bi tudi bil frajgajst, pa mu uspeva zdaj bolj, zdaj manj.

    V novinarstvu političnih navijačev in FDV ideologov, kakršnega imamo, vendarle nekoliko izstopata. Kot na levi izstopa recimo Boštjan Videmšek.

  10. Tudi tu velja opozoriti na strpnost do najbolj ranljive skupine v Sloveniji – to so žrtve in njihovi sorodniki zverinsko pomorjenih nedolžnih žrtev in neopravičeno obsojenih in zaprtih v bivšem totalitarnem režimu.

    Že zgolj zaradi teh ne bi smeli biti nikjer prisotni simboli, ki spominjajo na ta krut režim. Prav tako ne pisanja, ki bi ta čas poveličevala.

Comments are closed.