Ne razumem, zakaj na Sabotinu tako po božje častijo tisti kamniti oltar. Imam jih na sumu, da gre za lapidoterapevtsko ali litopunkturno ali kako že politično izjavo v stilu Marka Pogačnika, le da seveda bolj naivno, amatersko, s katero hočejo povedati, da jim gre vsa država s politiki na čelu na živce – za primerjavo pa se pač ne spomnijo boljšega kot Tita, ker imajo na tisti čas lepe spomine in ker drugega niti niso doživeli.
Brozov največji trik ni bilo to, da je Jugoslavijo cela desetletja držal skupaj v relativnem miru in za socialistične razmere celo prosperiteti. Njegov največji trik je bil posthumen: za njim najbolj žalujejo v tisti republiki, ki je bila z življenjem v Jugoslaviji najbolj nezadovoljna.
…
Jugonostalgikov ne prenašam. Za politična stališča soljudi, če so drugačna, mi je sicer prav malo mar. Toda oboževanje, čaščenje Broza ni politično stališče. To je psihološko stališče, fiksacija na javno osebo, ki smo ji prepustili primat nad svojim takratnim jazom. Jugonostalgija je drža izdajalca lastne mladosti. Drža človeka, ki mu je merilo preteklosti njegov retrospektivno renegatski jaz.
Upravičeno lahko domnevam, da so najgorečnejši člani Titovega fan kluba ljudje mojih let. In z gotovostjo lahko trdim za svojo generacijo, da je bila od pubertete naprej večinoma disidentska. Ne v tem aktivnem, političnem, pučnikovskem smislu, temveč v salonskem smislu tihega prezira do politične ureditve. Če se ti ni vse skupaj zdelo bedasto, nisi bil čisto normalen. Če nisi bil po duši malo anarhist in cinik, pa čeprav potihem, zase in za svoj krog ljudi, si bil na najboljši poti, da boš postal priliznjenec ali politik.
Več lahko preberete v Primorskih novicah.
