Ali smo delali Alenki Bratušek krivico, ker smo se obregovali ob njen obupni stil oblačenja, predrzno ali naivno ali zanemarjeno frizuro, savinjsko angleščino s švindlcev, ne najbolj damske manire, tigraste custom-made čevlje, podobnost Valu Kilmerju in edinstven talent za politično nakladanje, čeprav je bila retorična ničla?
Ne. Nismo ji delali krivice. Trivialnosti smo opažali zato, ker je bila Alenka Bratušek trivialna in ker v več kot letu dni ni delala skoraj nič drugega kot trivializirala politiko in z najvišje instance legitimizirala že tako ali tako trivialni – beri: bedni – imidž političnih funkcionarjev.
Alenka Bratušek je že na oblast prišla s pomočjo trivialnega dejstva, da je lahko mandatar tudi nekdo, ki ga poiščemo, najdemo, prepričamo in ustoličimo – kar hočete, samo ne izvolimo.
Bila je utelešenje politične neambicioznosti, samozadovoljnosti, zadovoljnosti z malim, sprijaznjenosti s statusom quo. Alenka Bratušek? Saj bo. Kriza? Samo še trenutek. Zadolževanje? Ni tako grozno. Gospodarstvo? Dá se še izboljšati. Delovna mesta? Delamo na tem. Kompromitiran minister? Ve, kaj mora storiti. Nov minister? Našli ga bomo.
Politični aparat ji je podelil legitimnost, ker se je zdela vsem takrat ta glavnim sprejemljiva in ker je bila pri roki in edina dovolj nora, da se v domnevnem interesu države tega loti. Potem pa si je legitimnost podeljevala sama – deloma z opravljanjem funkcij, ki bi jih lahko postorila katerakoli tehnična vlada, deloma pa z opravičevanjem zgrešenih potez, kadar je njena ministrska ekipa hotela biti bolj izvirna.
Alenka Bratušek se je kot frontman znašla v nehvaležni vlogi, vendar jo je opravljala s prizadevnostjo in nepopustljivostjo človeka, ki se ne zaveda svoje vsestranske omejenosti. Morala je osmisliti obupni prosti tek Republike Slovenije. Morala je povedati vse, toda povedala ni nič.
V času svojega nesrečnega in ponesrečenega, a prepotentnega mandatarjenja ni znala povedati – vsaj ne pred kamero – enega samega konsistentnega stavka. Kar je javno govorila, je bilo vedno nakladanje s poljubno stopnjo veljavnosti. Govorila je, ker je morala govoriti. Odgovarjala je, ker je bila vprašana. Povedala je, česar ni imelo smisla vedeti.
Njeni nastopi so delovali normalno, če smo jih v televizijskih poročilih dojemali z možgani na off kot resničnostni šov. In točno za to je pri Bratuškovi šlo.
Slovenska politika je že vsaj od Jankovićevega vstopa v nacionalno politiko naprej resničnostni šov – toda šele z Alenko Bratušek smo dobili popolno junakinjo in zvezdnico resničnostnega šova.
Več lahko preberete na Požareport.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
