To ni bil bančni rop, toda ob neslavnem koncu Žurnala si ne morem kaj, da ne bi parafraziral znamenite Brechtove domislice: “Kaj pa je ukinitev časopisa v primerjavi z lansiranjem časopisa?”
Da je Styria ukinila Žurnal, je bil šok le za naivne. Šokantno je bilo kvečjemu, da je lastnik tako dolgo vztrajal in upal, da se bodo ekonomske razmere in razmere na oglaševalskem trgu toliko izboljšale, da bo medij začel vračati investicijo.
Mediji niso večni – še zlasti ne taki, ki goltajo veliko denarja in ga ne prinašajo nazaj. Kako težko je to razumeti?
V Sloveniji očitno zelo težko: tako imenovana medijska strokovnjakinja, ki jo novinarji vedno tečejo vprašat za mnenje, kadar se v medijih zgodi kak incident – sicer pa tudi profesorica, ki indoktrinira mlade generacije s svojo zgrešeno in nebulozno teorijo medijev – v zvezi z ukinitvijo Žurnala omenja “sklepno dejanje popolne devastacije medijskega prostora”, [za katerega] “morata odgovornost prevzeti tako politika, ki ji nikoli ni uspelo regulirati delovanja medijev, kot tudi novinarski ceh, ki je leta in leta dovoljeval takšno stanje v medijih”. (Samo v drugem delu citata sem iz čistega usmiljenja popravil šest napak. Ampak to seveda ne leti na Sandro Bašić Hrvatin.)
Roko na srce, medijski prostor zaradi ukinitve Žurnala ne bo prav nič bolj “devastiran” – moj bog! -, kot je bil že doslej. Medij na nobeni platformi ni bil tako kvaliteten in nepogrešljiv, da bi za njim zazevala praznina. Celo njegovi zvesti bralci, ki so ga redno brali na internetu, jemali iz skrinjic ali ga dobivali v nabiralnike, bodo izgubo hitro preboleli.
Vsakega medija, ki predčasno preneha izhajati, je načeloma škoda. To je nekaj takega, kot če človek umre mlad. Toda ukinitev Žurnala ne bo povzročila bistvene informacijske škode.
Da običajni osumljenci zdaj za nazaj hvalijo brezplačnik, čeprav sicer ne znajo ceniti drugega kot The Guardian in dobivajo tabloiditis ob vsem, kar v medijih diši po iskanju naklonjenosti bralcev – Žurnal je v tem znal biti včasih dober, včasih pa tudi ne -, je višek sprenevedanja.
Bolj žalostno kot to, da časopisa ne bo več, je dejstvo, da je več kot petdeset urednikov in novinarjev (in še enkrat toliko že prej) “čez noč” ostalo brez redne zaposlitve ali honorarjev. To so hude stvari. Pa vendar to ni opravičilo za obtoževanje poslovne logike, ki je do tega pripeljala.
Tako recimo Delo v cekajevskem komentarju predvidljivo govori o “dolgi roki kapitala”, “udarcu za demokracijo” – in celo o “metodah, ki jih uporabljajo tujci”!
Komentatorka je s tem zadela bistvo najbolj retardirane novinarske – in ne samo novinarske – mentalitete: “tujci” so bad guys, ki nas ekonomsko zatirajo, celo kratijo nam pravico do zaposlitve in svobodnega podjetništva; mi domačini smo samaritanska bratovščina sindikalnih zaupnikov, ki se zavzema za nacionalni interes v gospodarstvu in nikoli ne odpusti nobenega novinarja; in nenazadnje, kapital je gnoj in gnoj je kapital in tako sem in tja.
Več lahko preberete na Požareport.
