M. Crnkovič, Požareport: Se opravičujem, je rekel, jaz sem Tomaž Šalamun.

0

Resda ga ni več tukaj, toda saj ga že skoraj petdeset let ni bilo – odkar je napisal, da se je utrudil podobe svojega plemena in se izselil.

Več ko je Šalamun napisal pesniških zbirk, bolj so se za njim brisali sledovi tuzemskega bivanja in paradoksalno tudi njegove poezije – čeprav je bil po svoje pač tem bolj prisoten. On je bil omniprezenten, toda skriti bog slovenske poezije, kakršnega smo poznali ob big bangu, ki ga je sprožil.

Predstavljam si ekran z irelevantnimi novicami in reklamami in butastimi podvprašanji za subsplošno izobrazbo na mestnem avtobusu, na katera ne morete odgovoriti z ne: “Ali ste vedeli, da je bil Tomaž Šalamun tri leta slovenski kulturni ataše v New Yorku?”

“Bila je blazna vročina to moram namreč povedati”.

To še zdaleč ni bilo vse, kar je imel povedati, toda največ je Šalamun povedal o politiki in narodu v pesmi Duma 64 in potem še z nekaterimi v prvi zbirki Poker leta 1966.

Še več! Nihče – ne pesnik ne pisatelj, ne imbecil ne intelektualec, ne profesor ne politik, ne župnik ne živinorejec – ni nikoli toliko povedal o politiki in narodu kot Šalamun na začetku svoje pesniške kariere:
“[…] o dresirani intelektualci s potečimi se ročicami / o logiki vegetarijanci z dioptrijo minus petnajst / o rektorji z nagobčniki / o ideologi s svojimi cipami ideologijami / o doktorji prežvekujoči loške kruhke in interpunkcije / o mumije akademsko trepljajoče strast in bolečino”. […] “Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu / dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk / dežela hlapcev mitov in pedagogike / O Slovenci kremeniti prehlajeni predmet zgodovine”.

Šalamun ni bil edini talentirani mladenič, ki si je sredi šestdesetih drznil biti ireverenten z namenom, da bi povedal nekaj tem bolj prepričljivo resnega, izvirnega, ostrega, tudi natančnega, veljavnega, obenem pa humornega, satiričnega, duhovitega.

Vendar je ta smisel za humor – pa ne samo pri njem – pozneje izginil. Pomenljivo je, da so komunisti zaprli tako porogljivega pesnika kot zaskrbljenega strokovnjaka – le da so Šalamuna že kmalu izpustili, Pučnik pa je odsedel dve leti.

Oblast je s tema dvema aretacijama postavila pravila obnašanja v kulturnopolitičnem konfliktu, disidenti pa so jih nehote in nevede sprejeli: treba se je boriti vljudno, znanstveno, resno in argumentirano, tako rekoč s knjigo nad knjigo, ne pa tako kot Šalamun, ki se je iz vsega skupaj norčeval.

Tako se je človek umaknil v slonokoščeni stolp čiste poezije, medtem ko so se cinizem, objestnost, satira in posmeh začeli počasi umikati iz intelektualnega mainstreama v subkulture in nazadnje skoraj popolnoma izginili.

Več lahko preberete na Požareport.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.