M. Crnkovič, Požareport: Pravica do popravka, če nekdo narobe misli

1

Pravica do popravka je svetohlinsko svobodnjaški ekvivalent 133. člena jugoslovanskega kazenskega zakonika o mnenjskem deliktu

Prejšnji teden je višje sodišče odločilo, da morajo Finance objaviti – in tudi so objavile – popravek, ki ga je zahtevala NLB v zvezi z nekim kritičnim člankom o Janku Medji izpred nekaj mesecev. Uredništvo se je na prvostopenjsko sodbo pritožilo z argumentom, da za objavo popravka ni razloga, ker se nanaša na stvari, ki v članku niso bile izrečene, in da so nekatere trditve v njem celo neresnične.

Sam bi rekel, da je bil inkriminirani članek nesramen in tendenciozen, ne pa tudi nepovezan z realnostjo, objektivno in v pravnem smislu ne žaljiv in predvsem ne neobjavljiv.

Pa so Finance s tem člankom prizadele pravico ali interes Janka Medje? Pravice nikakor, interes pa absolutno. Komu neki je v interesu brati kritične članke na svoj račun?!

Problem pravice do popravka ni problem NLB proti Financam ali Financ proti NLB. Problem je splošen in načelen. V bistvu je še čudno, da ni v slovenskih medijih vsak dan objavljenih petdeset popravkov.

Za začetek je zadeva slabo definirana že samo v jezikovnem, verbalnem smislu. Glede na slovensko funkcionalno nepismenost – še posebej pa nesposobnost pravnikov, da bi sproducirali polovico berljivega, jasnega, razumljivega stavka – to niti ni čudno.
Beseda “popravek” namreč implicira, da je tisto, na kar se nanaša, “napačno”, da je nekaj “narobe”, da “ni prav”. V večini primerov, ko to pravico nekdo uveljavlja, pa seveda ne gre za medijsko nenatančnost, netočnost ali celo za neresničnost objavljenega, za neskladnost navedb z empirično preverljivimi dejstvi. Ponavadi gre za to, da se (pri)tožniku zdi, da novinar, avtor, urednik “narobe” misli – poudarjam: misli! – ali da skratka “nima prav”.

Prvi odstavek 26. člena Zakona o medijih se glasi: “Vsakdo ima pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.”

Tretji odstavek 26. člena pa gre takole: “Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.”

Tako kot je zakonodajalec zastavil stvari, lahko teoretično vsak cepec sam pri sebi ugotovi in sklene, da je medij z objavo prizadel njegovo pravico ali interes, in to tudi uveljavi – bodisi sporazumno z medijem ali še raje s pomočjo sodne instance.

Več lahko preberete na Požareport.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.