Človek, ki se znajde v sodnem procesu, ne bi smel v nobenem primeru kandidirati za politično funkcijo – neglede na to, katerega kaznivega dejanja je obtožen. Ali se sam čuti krivega ali nedolžnega in ali ga drugi vnaprej vidijo krivega ali nedolžnega, je popolnoma irelevantno.
Absurdi producirajo nove absurde.
Komaj smo skratka preboleli absurd, da je Janša sploh kandidiral – neglede na to, kaj si v resnici mislimo o sodbi kot sodbi, ki je bila proti njemu izrečena (ne o krivdi kot krivdi), že smo dobili novega: absurd, da poslanec hodi na parlamentarne seje iz zapora.
Če zadevo prav razumem, je Janševa pravica, da uveljavlja pravico do organiziranega političnega delovanja, čeprav je formalno in z odločbo po pravici – neglede na krivico – prikrajšan za pravico do svobode gibanja.
Absurdi so nova zakonodaja.
In če že zakoni niso usklajeni, kot bi si po zdravi pameti drznili pričakovati, si lahko za dobro vago zdrave norosti nasprotujejo tudi absurdi.
Naslednji, s prejšnjimi prav nič povezani absurd je torej, da se zapornik prosto sprehaja po internetu in urbi et orbi tvita svoje globoke misli o sodnem aparatu in svobodi kot eksistencialni kategoriji – nekako v stilu Ovidovih Tristiae ex Ponto, Wildeove Balade o readinški ječi ali Cashevega Folsom Prison Bluesa.
Če skrajšam: absurdni obtoženec je bil najprej absurdno obsojen in je vložil absurdno ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče absurdno zavrglo, tako da se je tik pred volitvami absurdno pridno zglasil na kapiji zapora in začel prestajati absurdno zaporno kazen, nato pa je absurdno svobodno hodil na seje Državnega zbora.
Toda ne glede na to serijo absurdov so v parlamentu skoraj dva meseca intenzivno tuhtali, kako bi ta absurd, da je kot obtoženec in celo kot obsojenec smel kandidirati na državnozborskih volitvah, anihilirali z naslednjim absurdom, da mu nekako odvzamejo mandat, ki mu ga je na absurdno svobodnih in obenem absurdno nesvobodnih volitvah podelilo na tisoče volilcev.
Sprva se je vladajoča stranka, namreč absurdna zmagovalka teh volitev, odločila, da mu mandat sicer pripada, da pa lahko v nadaljevanju te absurdne zgodbe poslanci o tem vendarle glasujejo in se v interesu absurdnega vtisa pravniškega pluralizma ali česa že in na podlagi absurdne argumentacije, da malo šteje mnenje enih ekspertov, malo pa tudi drugih, četudi niso vsi za tak primer poklicani razsojati, odločijo, da je mogoče vendarle nemogoče.
No, rekel sem, da bo na kratko povedal, ampak komedije absurda trajajo še veliko dlje kot teh nekaj odstavkov.
Fenomen teh absurdov je vztrajnost Janševih nasprotnikov. Možno je domnevati, da so se že leta 1994 odločili, da se je Janše treba znebiti. Glede na to, da je bil prvih deset let po tej domnevni ali morebitni odločitvi o izbrisu v opoziciji, se jim sprva ni mudilo. Ko bil končno le štiri leta na oblasti, je bil v bistvu na opazovanju. Testa ni dobro prestal. Tik preden bi lahko že drugič zmagal na volitvah, je morala izbruhniti afera Patria. Ko je bil naslednja tri leta v opoziciji, so intenzivno delali na tem, da mu ne bi še kdaj uspelo priti na oblast. Pa mu je. Resda po nerodnosti političnega diletanta – vendar samo za eno leto. Vmes so se ljudje naenkrat absurdno mobilizirali in odločilno pripomogli k temu, da je njegova vlada padla in da jo je še bolj absurdno nadomestila nova, v bistvu nikoli izvoljena.
Imam zelo pametno hipotezo, ki pa je po vsem povedanem lahko samo absurdna. Pametno zato, ker je moralna – absurdna pa zato, ker bi jo pri vsem tem, kar so mu delali, moral nositi Janša sam.
Ko so se ga resno lotili z obtožbami, bi se Janša moral sam, prostovoljno umakniti iz politike.
Več lahko preberete na Požareport.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
