M. Crnkovič, Požareport: Noje štajriše kunšt – Molimo, bratje, za Mirka Kraševca

13
399

Mislite, da veste, zakaj je prišlo do finančnega zloma mariborske nadškofije? Potem vam bo Antikrist všeč. Če ne, pa vam predstava ne bo pomagala.

Če ne štejemo klasičnih oper v Cankarjevem domu in nekaterih Pandurjevih ekstravaganc, je Antikrist verjetno največja in za mnoge tudi najbolj anticipirana scenska produkcija v Sloveniji od leta 1986, ko je bil na istem odru uprizorjen Krst pod Triglavom – véliki, kultni, nepozabni, kontroverzni, postmodernistični retrogardistični dogodek, gesamtkunstwerk Gledališča Sester Scipion Nasice in celotne Neue Slowenische Kunst.

Kulisa je fotografija Slomškovega trga v Mariboru, posneta z zvonika stolnice: zadaj Univerza, levo Pošta, desno SNG. Nadškofije, ki jo lokacija simbolizira, ni videti. Čez oder cesta z dvojno neprekinjeno črto, v ozadju karamboliran črn BMW (star model). Iz razbitega avta dramaturško postopoma izstopajo okrvavljeni – in seveda ne preveč prištevni – Franc Rode, Ivan Štuhec, Anton Stres in Mirko Kraševec.

Vsak je predstavljen s polnim imenom in priimkom in (nekdanjim) nazivom in funkcijo. Na koncu režiser uvede specialni potujitveni efekt s komično glamuroznim pritlikavcem kot konferansjejem, ki gledalcem razloži, da so to v resnici samo operni pevci. Najbrž iz previdnosti, da nasprotnikom neomejene umetniške svobode – ali celo resničnim, živim, živečim osebam, ki so hočeš-nočeš postale dramatis persone – ne bi prišlo na misel, da bi zahtevali prepoved uprizarjanja predstave zaradi kršitve pravice do nedotakljivosti osebnega imena.

Kakorkoli že, Igra o Antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji, ta levičarsko tendenciozni, antiklerikalni in anticerkveni, antikapitalistični in antineoliberalni, državljansko teološki, populistični, pavšalni, medijsko vzorno podprti pamflet o ločenosti države in cerkve, premierno uprizorjen to soboto v Gallusovi dvorani, ob zvokih novokomponiranih gregorijanskih koralov – glasba je pri vsem skupaj še najboljša – razpreda o moralnih vzrokih in posledicah bankrota mariborske nadškofije, kot si jih poenostavljeno razlaga povprečen slovenski državljan, ogorčen nad diskrepanco med evangeljskimi vrednotami in prakso Cerkve kot institucije.

Jasno je, da je katolištvo – kot institucionalna religija in kot osebna vera – za umetnost bolj hvaležna tema kot pa tajkuni in korupcija. Zato v bistvu nisem presenečen, da so se avtorji lotili Mirka Kraševca (in za dobro vago še njegovih domnevnih pomagačev), ne pa recimo Boška Šrota.

Bi me pa kot razmišljujočega človeka zanimalo, v čem je razlika med tipičnim tajkunom in nadškofijskim ekonomom. Zakockala sta vsak svojo milijardo. Približno vemo kako. Toda zakaj? Kakšni so bili njuni motivi? Rezultat je isti – nisem pa prepričan za motive. Pohlep je že za tovarniškega tajkuna preveč enostavna, direktna, psihološko ne dovolj prepričljiva, kvečjemu za politično in medijsko agendo in vox populi uporabna razlaga, kaj šele za eklezijskega ekonoma.

In še tem bolj enostavno in neprepričljivo ter politično in medijsko uporabno je trditi, da je Kraševec tako ravnal zato, ker se je RKC preveč oddaljila od nepotvorjenega Jezusovega učenja in od vrednot ustanovitelja nesrečne (nad)škofije, Slomška.

Čeprav me intrigira, sam temu ne pridem do dna. Tudi od medijev ne pričakujem razsvetljenja. Zato pa bi mi morda lahko ponudila odgovor umetnost. Ne enoznačnega in ne dokončnega, zagotovo pa bolj prepričljivega, možnega, verjetnega.

Nekoč smo na odrih gledali predstave, ki so na svobodno predelani podlagi sto petdeset let starih literarnih tekstov o napol resničnih in napol fiktivnih osebah in dogodkih izpred več kot tisoč let govorile o tedanji družbi – pa so povedale (in pokazale) bistveno več kot te današnje, ki se naslanjajo na navidez konkretne in tako rekoč sproti updatane izsledke finančnih forenzikov in medijev in nenazadnje sodišč.

Več lahko preberete na Požareport.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


13 KOMENTARJI

  1. Gospoda Marka opozarjam na čisto majhno, skoraj nevidno in popolnoma nepomembno razliko med cerkvenimi “tajkuni” in tajkuni kot plenilskimi kapitalisti. In ta je: osebno okoriščanje. Vsi našteti se osebno niso okoristili.

    Med potnike v karamboliranem avtu bi morali navesti tudi škofa Krambergerja in Turnška, a potem bi ta skoraj nevidna razlika le postala vidna.

    • Napuh je večji greh od lakomnosti. Zato bi bilo za Cerkev gotovo manj škode, če bi se cerkveni “tajkuni” osebno okoristili, namesto da so hranili svoj napuh.

      • Večino dolga je zaradi T-2 in ubijalskih obresti na kredit.
        A še vedno teh 700 mio dolga – to je samo kapljica v morje proti vsem 5.000 tajkunom, mafiji, birokraciji, ki je Slovenijo zadolžila za 50 milijard €:
        20 milijard dolga države
        2 milijardi za TEŠ6b
        5 milijard za AC
        10 do 15 milijard so zadolžena državna in paradržavna srednja in velika slovenska podjetja v domači lasti
        Večina dolga je še skritega v močno precenjenih nepremičninah.

        Slovenska gospodarska rast pod Drnovškom, LDS in Mencingerjem je bila čisto umetna. Napihovanje nepremičnin, jankovičevanje s spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in pa drobcena gradnja AC po 20 do 40 km letno, da smo dosegli 3% gospodarsko rast. V resnici smo naredili bore malo. Na ravni leta 1995.

        Lahko pa bi imeli normalno gospodarsko rast 7% in s tem tudi polno blaginjo večine prebivalstva.

        • Ko bo T-2 prodan, bo denar večinoma vrnjen.

          Denar rdečih tajkunov pa je v celoti ukraden in uničen ( z neumnimi in nesposobnimi odločitvami) in ne bo nikoli prišel nazaj.

  2. Sploh si ne upam niti ogledat te predstave. Na kakršnem nivoju je umetnost pri nas, gre verjetno za hudo žalitev škofov in vernikov, ki je ne bi prenesel. Že naslov je čisto napačen, potegnjen iz komunistične anticerkvene orožarne. Medtem ko so sami največji antikristi, seveda.

    • Besedo Antikrist se je spomnil Dostojevski.
      Izpeljal jo je z razlago enega od bratov Karamazov: Ivanom, ki je bil socialistični revolucionar. Bistvo je v socializmu:
      Naredimo Vodjo, naredimo sistem, ki bo posnemal krščanstvo ( sprevrženo), Jezusa ubijmo.

      Točno to so potem vsi socialisti počenjali po svetu: od komunizma, fašizma, nacional-socializma. In še kar ni konec.

      • Beseda “antikrist” je znana že olalala stoletij. Tam nekje okoli 200 let po Kristusovem rojstvu Sv. Hipolit Rimski napiše Dokaz o Kristusu in Antikristu. Antikrista opiše kot nekoga, ki na zunaj skuša v vsem posnemati Kristus, znotraj pa je njegovo diametralno nasprotje.

  3. Za kulturo kot umetnost je značilno, da je senzibilna do vseh kulturnih odklonov v družbi.

    Tudi cerkev mora gledati na te reakcije ljudi pozitivno.

    Kot način plemenitenja družbe, zlasti pa cerkve.

  4. Zdaj nestrpno pričakujem gledališko igro o slovenskih tranzicijskih olastninjevcih. Tu ne gre za 700 milijonov, gre za celo državo.

    Vem, da čakam zaman. Toda avtorje moram spomniti, da bi morala predlagana zgodba na odrske deske veliko, veliko pred nadškofijsko.

    Slovenija je v bistvu moralna sramota, izdelek dolgoletne bolješevistično-udbovsko-kominustične prevzgoje. Ti mladi ljudje, ki igro uprizarjajo, se mi smilijo. Saj niso sami krivi, če se počutijo junaki, ker so še malo obrcali že obrcane.

  5. Moram priznati, da ne vem o vsebini predstave skorajda nič razen, da humoristično obravnava mariborski primer.

    Če so vmes tudi laži, ne gre več za umetnost. Ne vem kako so zraven vključili tudi dr. Štuhca, ki se ga doslej ni omenjalo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite