Med pozornostjo, posvečeno kongresu Pozitivne Slovenije, in lekcijami, ki bi jih lahko iz njega potegnili, je globok prepad.
Ljudje so z zadržanim dihom spremljali domnevno dramo, razumeli in naučili pa se – ne nepričakovano – niso nič.
Šok ob Jankovićevem ponovnem vzponu na čelo PS ne priča o nevednosti, naivnosti, nezrelosti medijev, politikov, volilcev. Daleč od tega. Priča samo o zanikanju spoznanja, da je politika volja do moči. Priča o tem, da se zavedamo, kakšni so mehanizmi oblasti, vendar si tega nočemo priznati in gledamo stran.
Če komu ni všeč, da ga je Janković peljal v pisoar, to še ne pomeni, da je res naredil nekaj nerazumljivega, norega, iracionalnega, nelogičnega.
Lukšič je v sobotnih izrednih Odmevih rekel: “To presega meje politološke znanosti.” Hahaha, se strinjam – ampak ali za to izjavo slutim skrito željo, da bi se politiki morali izogibati dejanjem, ki jih politologija ne zna razložiti?
Politologija še marsičesa ne bi znala razložiti: recimo tega, zakaj se je Jankoviću zahotelo postati župan Ljubljane, ustanoviti novo stranko, pridobiti podporo domnevno eminentnih javnih osebnosti in tako rekoč zmagati na volitvah.
Politologija ne bi znala razložiti niti tega, zakaj kljub temu ni bil sposoben sestaviti vlade, zakaj je z nakracanim pildkom čez eno leto le omogočil sestavo nove (skoraj svoje) vlade in zakaj se je nazadnje spet odločil za naskok na vrh svoje stranke.
Politologija ne zna nič pametnega povedati o slovenski politiki. Zato pa zna tem več povedati psihologija. Pa ne samo o Jankoviću, temveč tudi o vseh drugih.
Janković je ustanovil PS zato, da ne bi na oblast prišla desnica. In čeprav mu po relativni zmagi na volitvah 2011 ni uspelo ustanoviti vlade, je kljub vsemu v veliki meri njegova zasluga, da je mandat Janševe vlade trajal samo eno leto. Naivno je bilo pričakovati, da si nekega dne – ko se mu bo zdelo zanj primerno -, ne bo dal izplačati dividend. Če ste mislili, da se bo kar potuhnil, je z vami nekaj narobe, ne z Jankovićem.
O njem ima marsikdo – celo uradne institucije – povedati veliko in utemeljeno neprijetnega, obremenilnega, sramotnega. Toda zameriti Jankoviću, da je šel spet kandidirat za predsednika PS in zmagal in da je s tem, ob verjetnem padcu vlade, domnevno postavil na kocko usodo Slovenije, je čisti nesmisel.
Jankovićeva vrnitev ni povedala veliko novega o njem. Več je povedala o njegovih nasprotnikih – tako v stranki kot nasploh. Tudi jaz nisem njegov fan in ga ne bi volil niti mrtev. Vendar je dejstvo, da smo v petek zvečer v živo spremljali delovanje mehanizmov oblasti ali natančneje tehniko vzpona na oblast – ne pa politiko kot veščino upravljanja z javnimi zadevami. Kongres PS je bil kolikor-toliko zanimiv samo s tega stališča, sicer pa me je pustil neprizadetega in ciničnega.
Več lahko preberete na portalu Požareport.
