M. Crnkovič, Požareport: Ali razumete politike?

0

Iskreno povejte: ste razumeli, za kaj točno je recimo šlo pri referendumu o arhivih? Znate povedati v treh preprostih stavkih brez preveč podredij, v čem je bil problem novele zakona ali njena kvaliteta? Zakaj je predlagatelj predlagal referendum in zakaj bi ali ste (ali niste) glasovali za ali proti?

Po mojem ne znate. Toda ne počutite se zato krive. Mislim namreč, da bi to morala znati razložiti v treh preprostih stavkih brez preveč podredij že Eva Irgl in Uroš Grilc – pa vam nista.

Naprej: ali veste, za kaj se zavzemajo stranke na prihajajočih volitvah? Ne? Ne čisto natanko? Dobro. Ampak ali mislite, da je vaša (delna) nevednost posledica tega, da stranke nimajo dovolj konkretnih programov? Da vam ne znajo dovolj jasno povedati? Da mogoče niti nočejo? Da jih novinarji po svoji strani ne znajo vprašati? Ali da vas to sploh ne zanima – pa vas mogoče bi, če bi bilo drugače?

Saj ne rečem. Malo mi je že nerodno, če nečesa ne vem, ampak zaradi nevednosti v politiki se pa res ne bom pustil frustrirati.

Bistveno vprašanje se glasi: ali sem jaz kriv, če nečesa ne vem? Deloma vsekakor. Toda koliko osebnega truda je upravičeno pričakovati od posameznika, da bo na tekočem s podrobnostmi politike?

Kdor želi biti informiran in ozaveščen državljan, mora seveda v te zadeve investirati nekaj časa in miselnega napora. To pri od politike obsedenem Slovencu v povprečju ni problem.

Toda koliko mu pri tem pomagajo politiki – torej ljudje, ki so prav tako osebno in za nameček še profesionalno, tako rekoč po službeni dolžnosti zainteresirani za njegovo informiranost in ozaveščenost?

Po volitvah in referendumih se radi delamo pametne in nizko udeležbo pripisujemo državljanski apatiji. Možno. Mnogih politika ne zanima ali se jim z njo preprosto ne ljubi ukvarjati niti po liniji najmanjšega odpora. Toda največ je po mojem takih, ki ne gredo na volitve zato, ker ne vedo, za kaj gre.

Ljudje, ki se poklicno ukvarjamo s prenašanjem sporočil – in to še zdaleč nismo samo novinarji -, bi se morali zavedati, da to lahko počnemo na najrazličnejše načine. Vse je mogoče razložiti preprosto ali učeno, podrobno ali površno, enostavno ali zahtevno, poenostavljeno ali zakomplicirano, pristransko ali nepristransko, na dolgo ali na kratko, za strokovnjake ali laike, za vedoželjne ali zdolgočasene, zanimivo ali suhoparno. Obstaja cel repertoar načinov, kako ljudem nekaj razložiti tako, da bodo razumeli.

Poudarjam: razumeli. Bistvo komuniciranja je, da naslovnik sporočila razume, kaj mu govorimo. To bi moral biti cilj, pa ni. Velikim slovenskim komunikatorjem – zlasti politikom in novinarjem – ne gre toliko za to, da jih bodo ljudje razumeli, temveč za to, da se bodo z njimi strinjali in jim vsaj verjeli. Toda strinjati se ali verjeti predpostavlja, da najprej razumeš – oni pa to kar preskočijo.

Več lahko preberete na Požareport.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.