M. Crnkovič, Pogledi: Če ni raca, je pa delfin

1
323

Ne povemo vsega in ne čisto natančno, če rečemo, da je nova oblast leta 1945 ukinila vse časopise, ki so do takrat izhajali. Pa vendar: Slovenec in Jutro sta zadnjič izšla 4. maja, Slovenski narod 30. aprila (po 77 letih). Zato pa sta 8. in 15. maja začela redno, dnevno izhajati prej ilegalna Slovenski poročevalec, glasilo OF, in Ljudska pravica, glasilo KPS.

»Kaj je to prineslo v zgodovino slovenskega časnikarstva?« se sprašuje Bernard Nežmah v knjigi Časopisna zgodovina novinarstva in odgovarja: »Samostojni poklic novinarja je zamenjal poklic novinar kot propagandist komunistične partije.«

Ko je pred dvema tednoma umrl Viktor Blažič, sem se – kot ponavadi ob omembi njegovega imena – spomnil njegovega sina Boruta. Bila sva znanca, študiral je filmsko režijo na AGRFT. Nisva bila ravno prijatelja, kljub temu pa je bila med nama topla, obojestranska zaupljivost – ne ravno pričakovana med človekoma, ki se videvata naključno in poredko.

Verjetno je bilo v Unionu, ko mi je pripovedoval o svojem očetu in njegovem zaporu. Borut je bil štirinajstleten fant, ko so očeta aretirali in po famoznem 133. členu obsodili na dve leti zapora – ker je pri Delovi založbi izdal knjigo, ki oblásti ni bila všeč. Pogovora se spomnim le napol: meglen je, kot je bila kavarna zakajena in glava polna piva. Najprej se mi je zdelo, da si izmišlja ali vsaj pretirava. A bolj ko je zgodba postajala kompleksna in srhljiva, bolj mi je bilo jasno, da to ne more biti drugega kot resnica. Pravil mi je, da se mu je mešalo od mešanice jeze in sramu.

Bilo je prvič, da sem iz prve roke in na lastna ušesa slišal o človeku, ki so ga po krivici zaprli. Živel sem v vati. Ne da bi imel prej te štorije za pravljice, tako zelo od včeraj nisem bil, toda prvič mi je politična pripoved prišla do živega – verjetno zato, ker sem se lahko poistovetil s pogledom in občutki svojega vrstnika. Bilo mi je kar malo nerodno, da je moj oče v istem času delal uspešno kariero (ne seveda politično).

Borut Blažič je imel Freak Out, prvo ploščo od Mothersov, dvojni album, ki ga nikjer nisem mogel dobiti. Nekaj let je trajalo, da sem ga prepričal, da jo zamenja za mojo Blue Mask, pa še nekaj sem mu doplačal, ker ta Lou Reed ni bil ne vem kakšna redkost.

To je moralo biti najpozneje leta 1984, ker sem takrat prešaltal na zgoščenke.

Kakorkoli, tak je moj zadnji spomin nanj. Njegova zadnja, pravzaprav predzadnja stvar, ki jo je naredil, pa je bila – baje –, da je nesel k čevljarju popravit škornje.

Padali so kot muhe. Boštjan Seliškar, Matej Taufer, Barbara Velikonja, Borut Blažič. Vsi smo bili otroci svojih staršev in njihovega socializma – toda oni so to bili še bolj.

Če ne bi bilo v njej citatov in empiričnih podatkov, bi bila knjiga precej nezanimiva. Tega si od kolumnista Nežmahovega kova nisem mislil. Resda je neprimerno prebavljivejša kot običajne monografije in zborniki o stanju stvari v slovenskih medijih, ki se znajo v perfektni akademščini zgražati nad nenehnimi kršitvami pravice do besede in omejevanjem svobode izražanja. Kljub temu pa je tudi Nežmah malo žrtev znanstvenoraziskovalnega imperativa. Ne vem, zakaj je poljudnost v slovenski publicistiki takšen bavbav. Še posebej je primanjkuje pri pisanju o medijih, ki so ga univerzitetni intelektualci najbolj uzurpirali.

Odpor časopisov do včerajšnjih, postanih novic je razumljiv, toda paradoksalen. Miniti mora nekaj let – raje več kot manj, najraje pa veliko – in te novice, kakršnekoli so že bile, ne glede na svojo takratno zanimivost postanejo neskončno bolj zanimive. Z leti in desetletji postanejo celo tako zanimive, da ni več razlike med pomembnimi in nepomembnimi. Da čas celi rane ali vsaj briše sledove, velja še posebej cinično za časopise. Vse, kar je staro, je na lepem zanimivo.

Slovenski poročevalec je recimo pod naslovom Zločince vračajo objavil naslednjo mininovico: »Škofja Loka, 29. maja [1945] – Sklepi in pogodbe med zavezniki, da bodo vsi krivci in vojni zločinci vrnjeni na kraj zločinov, se uresničujejo. Angleži so izročili našim oblastem kopico raztrganih in moralno uničenih zločincev in ubijalcev, ki so bili še pred kratkim strah in trepet našega okraja.«

To je bilo vse.

In kar je najbolj zanimivo, po drugi strani pa je bilo tega istega dne na naslovnici Slovenskega poročevalca objavljeno »bistveno obširnejše« poročilo (po Nežmahu) o literarnem večeru, ki so ga Maksimu Gorkemu na čast pripravili v – Teheranu.

Podobno je bilo še skoraj trideset let pozneje. Delo je recimo sedemindvajset let pozneje pod naslovom Odstop Staneta Kavčiča objavilo na prvi strani enako kratko novico, kot je bila tista z »raztrganimi in moralno uničenimi zločinci«: »Ljubljana, 30. oktobra [1972] – Danes se je sestal izvršni svet na izredno sejo, na kateri je predsednik Stane Kavčič obvestil izvršni svet, da je obvestil izvršni svet, da je sporočil predsedniku skupščine SR Slovenije svoj odstop s položaja predsednika izvršnega sveta. Do razrešitve bo delo predsednika izvršnega sveta vodil podpredsednik inž. Tone Tribušon.«

Zanimivost je še danes zanimiva kategorija. Tako je recimo prejšnji teden Delo na naslovnici objavilo nosilno fotografijo delfina in poročilo o nameravani gradnji delfinarija na hrvaški strani Piranskega zaliva.

Saj je vseeno. Če ni raca, je pa delfin.

Več lahko preberete v Pogledih.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Kaj se je zgodilo z Blažičevim sinom? Je naredil samomor tako kot Pavčkov sin in še številni sinovi socialističnih politkomisarjev? Socialistična sivina topoumnega in histerično agresivnega kolektiva in brezperspektivne revščine je totalno in totalitarno depresivna.

    “Padali so kot muhe. Boštjan Seliškar, Matej Taufer, Barbara Velikonja, Borut Blažič. Vsi smo bili otroci svojih staršev in njihovega socializma – toda oni so to bili še bolj.”.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite