Človekova sedanjost je bolj povezana s preteklostjo — vsaj s politično. V bistvu ne more nihče reči: to ni moja preteklost. Žal.
V takratni gonji proti Kocbeku — ki je seveda ni orkestriral Kučan in tudi ni bil prva violina (ampak kvečjemu timpanist) — so sodelovali ljudje, s katerimi je bil marsikdo hočeš-nočeš povezan še veliko pozneje.
Koordinator tiskovnega linča je bil Mitja Gorjup, takratni odgovorni urednik Dela, za današnje pojme nepredstavljivo neženiran, a baje talentiran aparatčik, ki ga starejši novinarski kolegi hranijo v odličnem spominu. Gorjup je še danes eden od slovenskih novinarskih mitov. Nenazadnje je DNS še dolgo v naš čas podeljevalo po njem poimenovane nagrade.
Strategi so si potem zamislili, da bi bilo Kocbekov inkriminirani intervju dobro narediti dostopnega. Rečeno, storjeno. Za to so se zdeli najprimernejši Naši razgledi.
Dva urednika in sedemnajst let pozneje sem postal urednik jaz sam. Službo sem nasledil od Gorjupove desne roke iz Kocbekovih časov. Vsi so bili še takrat ponosni na dejansko dirigirani demokratični dosežek, da so takrat ponatisnili ta intervju.
Pri tem sem podedoval tudi uredniški odbor z nekaterimi zakamufliranimi eks-pra-psevdo-proto-para-kriptokomunističnimi ikonami iz leta 1975 (na čelu z Zdenkom Roterjem). Kot mlad naivnež jih kot takih niti nisem precipiral — samo na živce so mi šli, ker so se vtikali v moje delo. Znebil sem se jih po hitrem postopku.
In nenazadnje, tudi sam sem dvajset let po Kocbekovem intervjuju naredil za taisto publikacijo s takratnim predsednikom prijazen in državotvoren intervju. Moj edini izgovor — ali pa naj raje rečem opravičilo? — je ta, da sem delal intervju z institucijo predsednika.
Naprej. Pridem čez en teden s tem izvodom Razgledov v Veliko Britanijo in pokažem intervju novinarskemu kolegu. Aha, to je ta vaš komunist, pripomni: kdaj boste že enkrat nehali voliti bivše komuniste? Samo debelo sem pogledal.
Naprej. V knjigi o Kocbeku skeniram seznam ljudi, ki jih je nadzirala Služba državne varnosti.
Komaj si opomorem od dejstva, da je bil načelnik SDV takrat Janez Zemljarič, ki še danes zna nastopiti v vlogi gardedame (op.) približno takrat rojenega znanega top menedžerja na poslovno-družabni prireditvi znane gardedame aktualne, približno takrat rojene ministrice za notranje zadeve, že doživim nov šok.
Nenadoma namreč zagledam na seznamu nekaj očetovih kolegov iz službe — med njimi tudi strica Danila (kot sem ga klical), zaradi suma liberalizma — in začnem histerično preverjati, ali ni nemara na seznamu tudi oče sam.
Odleže mi, ko ga ne najdem. Ampak ali je to dobro, da ga ni na seznamu, me spet spreleti. Ne vem. Postane mi slabo, kar tresem se. Vržem v kot ta 600 strani dolg špeh o Kocbeku.
Počutim se, kot da govori tudi o meni.
Nikoli nisem imel nič proti Kučanu. Rad sem ga imel, da tako rečem, vsaj kot očeta naroda. Cenil sem ga kot osebnost. Ni me motilo, da je bil komunist. Ni me motilo, da je bivši komunist. Njegova komunistična provenienca je med osamosvajanjem in tranzicijo odigrala tudi pozitivno vlogo.
Toda počasi mi je tega dovolj. Dovolj mi je tega, da je treba pri Kučanu vedno ceniti njegov zadnji ali najboljši rezultat, vse tiste slabe ali vsaj brezvezne pa spregledati in zanemariti. Dovolj mi je te (njegove) komunistične nepoboljšljivosti, da preprosto ne zna(jo) nehati.
Nimam prepričljivega argumenta za to, da bi se morali vidni komunisti poskriti v mišje luknje, biti lepo tiho in prositi usodo, da jim nakloni pozabljenje in odpuščanje najširših ljudskih množic.
Kaj pa ta argument, ali ni dovolj dober? Da je v družbenem smislu nespodobno, da se trkajo po prsih zaradi mehke tranzicioznosti svojih življenjskih epizod od kao hipijevstva do odgovornega očetovstva in kruhoborstva.
Mnogi znajo postreči s prepričljivejšimi, tudi dokumentiranimi argumenti proti nekdanjim komunistom. Vendar teža dokazov pri procesiranju komunistov ni bistvena. Komunisti bi se morali poskriti v mišje luknje brez kakšnih posebnih dokazov in argumentov kot formalizirane prisile.
Še sreča za Slovenijo, po eni strani, da ni bilo lustracije — ki bi zlahka pripeljala do revanšizma in povzročila nove krivice —, toda smola po drugi, da so komunisti to razumeli kot družbeni konsenz, da se jim ni treba skriti v mišje luknje.
Kučan danes zbija šale, da vidi pajkovo glavo s tipalkami, ko se zjutraj pogleda v ogledalo. Saj je res neumno, demonizirati ljudi njegove baže — njega, ki ni brez zaslug, pa še posebej.
Toda enako neumno je po vseh teh govorih iz leta 1975 še danes trobezljati, da lahko družbo reformirajo samo levičarji in soliti pamet glede današnje situacije. Kot je enako neumno, da se uredništvo današnjega medija sploh spomni in teče po mnenje k nekdanjemu, komunističnemu predsedniku.
Več lahko preberete na blogu fokus.pokus.
