M.Cerar, Iusinfo: (Ne)realne napovedi in pričakovanja

9

V politiki, vedeževanju in športu (in še kje) je nekako tako, da se tistim, ki vse te zadeve usmerjajo, splača o prihodnosti govoriti z velikim optimizmom. Običajno je namreč tako, da politiku, vedeževalki ali športnemu poznavalcu, ki napovejo, da bo v državi kmalu blaginja, da boste lepo živeli sto let in da bo slovenska nogometna reprezentanca svetovni prvak, kasneje lažje oprostimo to, da se te stvari ne uresničijo, kot pa to, da nam sploh niso napovedali ničesar lepega.

Toda v življenju je na koncu tako, da se človek utrudi od nenehnega pretiravanja, pa če je to še tako lepo zavito v sladke besede. Na neki točki pač vsak razumen posameznik spozna, da ne more živeti zgolj od praznih obljub. V tem smislu moram priznati, da me – če pustim ob strani vedeževanje in šport – začenja neznansko utrujati nerealni optimizem, ki ga pri nas pogosto širijo nekateri naši vodilni politiki. Če jim prisluhnemo in verjamemo, se lahko že zdaj veselimo konca krize, ki se bo zgodil leta 2014 ali v najslabšem primeru 2015. Seveda le, če bomo sanirali banke ali postorili morda še kaj nujno potrebnega. Toda teh napovedi se lahko veselimo – kar je bistveno – že zdaj, kajti le še kako leto ali leto in pol bomo z lahkoto počakali, saj bo potem spet tu zgodba o uspehu. Prav tako se lahko, če denimo gledamo našo Vlado, že zdaj veselimo njenega nedavnega »uspeha«, ki ga ona sama vidi v tem, da so nedavni stresni testi bank pokazali precej manjšo bančno luknjo od tiste, ki bi v Slovenijo privabila zloglasno trojko. Nekako se res zdi, da se moramo zdaj že kar veseliti, če bomo kot davkoplačevalci doplačali pogoltni državi oziroma njenim koruptivnim bankam samo nekaj milijard evrov in ne še nekaj milijard več.

S takšno ironijo nikakor ne želim napeljevati na pesimizem, kajti v Sloveniji imamo res še veliko neizkoriščenih potencialov, s katerimi lahko presežemo krizo. Kritičen pa sem nad skrajnostmi, ki so tako ali drugače vedno škodljive. Seveda imamo poleg pretiranih ali lažnih optimistov na drugi strani med politiki žal tudi dosti neutrudnih pesimistov, tj. takih, ki kalimerovsko tožijo nad vsako politično odločitvijo in dejanjem, ki ne izhaja iz njihovega političnega oziroma ideološkega tabora. Tako kot pretirani optimizem, tudi takšno pretirano svetobolje in kritizerstvo ne vodita nikamor in dolgoročno zgolj škodita politiki in državljanom.

V prihodnje si želim več realnih napovedi in pričakovanj. Toda za takšne napovedi je treba imeti jasno dolgoročno strategijo, na podlagi katere lahko sproti dovolj zanesljivo ocenjuješ, na kateri točki razvoja si ter koliko in kaj še potrebuješ za dosego tega ali onega cilja. Žal pa postaja vedno bolj očitno, da slovenska oblast v resnici takšne strategije ni še nikoli zasnovala, tako da se vsaka vlada ukvarja predvsem s tem, kako naj na eni strani (po)tolče čim več političnih nasprotnikov in podeli čim več privilegijev svojim pristašem, pri čemer hkrati sproti gasi le najhujše družbene požare ter skuša z javnimi nastopi za ljudstvo le-temu vedno znova prodati pravljice o bližajoči se pošiljki blagostanja.

Več lahko preberete na Iusinfo.


9 KOMENTARJI

  1. Dober prispevek avtorja.

    Žalostno, da še kar naprej iščemo dolgoročno strategijo razvoja.

    Imamo jo v sebi, pa je še nismo našli. Jo še nismo prebudili.

    Stvarstveno strategijo. Od rojstva nam je dana.

    Zdi se nam preveč enostavna. Včasih tudi omejitvena, ker si ne smemo privoščiti škodljivih zasvojenosti ali drugih življenjskih kršitev in nezdravorazumskih početij.

    Dolgoročno stabilnost in duhovno ter materialno rast nam lahko zagotovijo stvarstvene duhovne vrednote: ljubezen, resnicoljubnost, pravičnost, poštenost, solidarnost, odgovornost.

    Če po njih živimo in jih upoštevamo ob odločitvah, je vse enostavno, brez škodljivih posledic.

    Potem ni laži, ni pretiravanj, ni škodoželjnosti, nevoščljivosti, zavajanj, sovraštva, nedomoljubja, nepravičnosti, nepoštenja, neodgovornosti, nesolidarnosti.

  2. Vendar če hočemo dolgoročno tako živeti, torej na varen, zanesljiv način, moramo marsikaj spremeniti. In to takoj.

    Mediji bodo pisali o teh strateških ciljih in kako jih lahko uspešno živimo.

    Politiki ne bodo več uporabljali vulgarni politični jezik, ampak plemeniti jezik kot ga uporablja misijonar Peter Opeka. Jezik, ki ustvarja zaupanje, ne pa nezaupanje. Jezik, ki ustvarja duhovno in materialno uspešnost.

    Novinar, politik, vzgojitelj, pravnik, zdravnik…, bo lahko le tisti, ki je vzgled, kako se živi po teh stvarstvenih duhovnih vrednotah, ne pa da ima nekakšne druge kvazilastnosti.

  3. Čim bomo se bomo teh vrednot ozavestili, bodo kratkoročni in dolgoročni cilji samoumevni in nesporni.

  4. Ja, dolgoročna strategija pa je v naši državi skoraj nemogoča .Saj si jo naši politiki predstavljajo – vsak po svoje . In , potem se pa samo prerekajo – kdo bo koga !! Mislim , da smo pa sedaj res že zelo ” daleč ” Namerno so ” skregali ” narod . Oni temu pravijo – smo razdeljeni ……!? Kaj pa je to ? Pa tista znan ” dve resnici ” ! Ja , kaj pa je to ?
    Če sem pač kristjan , zaresen kristjan , je jasno , da imam pač svoje poglede , svoja merila , ki jih zagovarjam ! ne morem biti žaljiva , če nisem tako vzgojena !Bog ne daj , da bi kaj bolj – hm – ” konkretnega ” rekla ? Takoj privlečejo na dan – krščansko etiko …
    Sedaj imajo novinarji polna usta papeža Frančiška …..Brez komentarja ….

  5. Bistvena svetopisemska postavka uspešnega življenja, je spreobrnitev.

    Zgodovina in življenjske izkušnje nas učijo, da je pozitivna spreobrnitev človeka ali skupnosti, največji življenjski dosežek človeka ali skupnosti.

    To pozitivno poslanstvo človeka je spet pomešal skrajni, negativni liberalizem. Ta je lansiral miselnost, da se človeka ne more spremeniti in da se ga ne sme spreminjati. Ali ni to izgovor za tiste, ki bi se naj spremenili, ker škodljivo ravnajo do sebe in do skupnosti?!

    Namesto, da bi učili resnico, da mora človek storiti vse, da se pozitivno spremeni in da mu je treba pri tem pomagati na čuten, nenasilen način.

  6. Lep primer takšne spreobrnitve je nemški narod, ki je uresničil spreobrnitev, iz skrajnega totalitarizma v vzorno evropsko demokracijo.

  7. Kar se nemške “spreobrnitve” tiče, bi veljalo upoštevati, da je bila Nemčija do nedavnega okupirana država. Ustavo so ji spisali drugi, nad njenim uresničevanjem pa so bedeli zavezniški uradniki in vojaki. Zamisliti si je treba, kakšna bi bila ta spreobrnitev, če bi se zavezniške vojske ustavile na njenih mejah in se zadovoljile samo z vojaško zmago. Kakšna bi bila v tem primeru današnja Nemčija in Evropa?Nemški narod je bil po porazu popolnoma ponižan, šele potem se je pričelo postopno spreobračanje. A to ponižanje zagotovo ni povsem pozabljeno in na njem lahko zopet zraste marsikaj.

Comments are closed.