M.Cerar, Iusinfo: (Ne)realne napovedi in pričakovanja

V politiki, vedeževanju in športu (in še kje) je nekako tako, da se tistim, ki vse te zadeve usmerjajo, splača o prihodnosti govoriti z velikim optimizmom. Običajno je namreč tako, da politiku, vedeževalki ali športnemu poznavalcu, ki napovejo, da bo v državi kmalu blaginja, da boste lepo živeli sto let in da bo slovenska nogometna reprezentanca svetovni prvak, kasneje lažje oprostimo to, da se te stvari ne uresničijo, kot pa to, da nam sploh niso napovedali ničesar lepega.

Toda v življenju je na koncu tako, da se človek utrudi od nenehnega pretiravanja, pa če je to še tako lepo zavito v sladke besede. Na neki točki pač vsak razumen posameznik spozna, da ne more živeti zgolj od praznih obljub. V tem smislu moram priznati, da me – če pustim ob strani vedeževanje in šport – začenja neznansko utrujati nerealni optimizem, ki ga pri nas pogosto širijo nekateri naši vodilni politiki. Če jim prisluhnemo in verjamemo, se lahko že zdaj veselimo konca krize, ki se bo zgodil leta 2014 ali v najslabšem primeru 2015. Seveda le, če bomo sanirali banke ali postorili morda še kaj nujno potrebnega. Toda teh napovedi se lahko veselimo – kar je bistveno – že zdaj, kajti le še kako leto ali leto in pol bomo z lahkoto počakali, saj bo potem spet tu zgodba o uspehu. Prav tako se lahko, če denimo gledamo našo Vlado, že zdaj veselimo njenega nedavnega »uspeha«, ki ga ona sama vidi v tem, da so nedavni stresni testi bank pokazali precej manjšo bančno luknjo od tiste, ki bi v Slovenijo privabila zloglasno trojko. Nekako se res zdi, da se moramo zdaj že kar veseliti, če bomo kot davkoplačevalci doplačali pogoltni državi oziroma njenim koruptivnim bankam samo nekaj milijard evrov in ne še nekaj milijard več.

S takšno ironijo nikakor ne želim napeljevati na pesimizem, kajti v Sloveniji imamo res še veliko neizkoriščenih potencialov, s katerimi lahko presežemo krizo. Kritičen pa sem nad skrajnostmi, ki so tako ali drugače vedno škodljive. Seveda imamo poleg pretiranih ali lažnih optimistov na drugi strani med politiki žal tudi dosti neutrudnih pesimistov, tj. takih, ki kalimerovsko tožijo nad vsako politično odločitvijo in dejanjem, ki ne izhaja iz njihovega političnega oziroma ideološkega tabora. Tako kot pretirani optimizem, tudi takšno pretirano svetobolje in kritizerstvo ne vodita nikamor in dolgoročno zgolj škodita politiki in državljanom.

V prihodnje si želim več realnih napovedi in pričakovanj. Toda za takšne napovedi je treba imeti jasno dolgoročno strategijo, na podlagi katere lahko sproti dovolj zanesljivo ocenjuješ, na kateri točki razvoja si ter koliko in kaj še potrebuješ za dosego tega ali onega cilja. Žal pa postaja vedno bolj očitno, da slovenska oblast v resnici takšne strategije ni še nikoli zasnovala, tako da se vsaka vlada ukvarja predvsem s tem, kako naj na eni strani (po)tolče čim več političnih nasprotnikov in podeli čim več privilegijev svojim pristašem, pri čemer hkrati sproti gasi le najhujše družbene požare ter skuša z javnimi nastopi za ljudstvo le-temu vedno znova prodati pravljice o bližajoči se pošiljki blagostanja.

Več lahko preberete na Iusinfo.