Nekateri sociologi oziroma kulturni antropologi menijo, da je razlika med Japonsko (in še katero azijsko) kulturo ter zahodno kulturo ta, da gre pri prvi za družbo sramu, pri drugi pa za družbo krivde. Čeprav gre po mnenju marsikoga za sporno oziroma pretirano poenostavitev, je na idealno-tipski način res mogoče najti nekatere oporne točke za takšno naziranje. Kakšni pa smo v tem pogledu Slovenci?
Za družbe sramu naj bi bilo značilno, da je njihov ključni način vzpostavljanja in ohranjanja družbenega reda ta, da svojim pripadnikom že od otroštva dalje glede določenih nezaželenih ravnanj vcepljajo preventivni občutek sramu ter vzpostavljajo grožnjo, da bodo posamezniki v primeru, če bodo zagrešili takšna sramotna dejanja, izgubili svojo čast in obraz ter bili kolektivno izločeni iz družbe. Za družbe krivde pa naj bi veljalo, da se družbeni nadzor nad posamezniki vzpostavlja in ohranja z vcepljanjem občutka krivde, ki nastopi (šele) kot posledica že zagrešenih družbeno nezaželenih ravnanj, pri čemer takšnim kaznivim ali grešnim ravnanjem sledi kazen v tem ali naslednjem življenju. Za Japonca naj bi bilo tako ključno, da se mu vidno ne pripeti kaj takega, kar bi ga lahko osramotilo pred drugimi, četudi morebiti v samem dogodku ne bi bilo nič takega, za kar bi ga lahko subjektivno, tj. neposredno osebno krivili (tako je npr. pred nekaj leti ravnatelj japonske osnovne šole storil samomor zaradi sramu, ker je njegova šola zgorela in je pri tem nekaj učencev umrlo, čeprav za požar ni bil osebno kriv). Za zahodnjaka, npr. Evropejca ali Američana (ZDA), pa naj bi veljalo, da ga predvsem skrbi, da za kakšno nedovoljeno ravnanje ne bi bil spoznan za osebno krivega, medtem ko ga bistveno manj skrbi, če je neko ravnanje samo po sebi sramotno (npr. oseba je prizadeta, ker so jo spoznali za krivo korupcije, vendar osebno zaradi tega ne čuti sramu – češ, saj to počnejo tudi drugi ipd.)
Verjetno bomo Slovenci kmalu tudi v tem pogledu prišli na svetovni zemljevid kot posebneži. Na mednarodni ravni smo se doslej že večkrat izkazali kot država brez hrbtenice (le kje so se izgubili naši nekoč tako načelni in pogumni vodilni osamosvojitelji?), nadalje kot izrazito koruptivna država ter ne nazadnje kot država, v kateri sprememba vlade ne prinaša nobene spremembe, med drugim tudi ne glede dopuščanja kraje in laži. Če bomo še dolgo nadaljevali v smeri, v katero se gibljemo sedaj, se bomo na svetovni zemljevid kmalu vpisali tudi kot družba brez sramu in krivde. Spet bomo torej neuvrščeni: ne vzhod ne zahod, ampak del nekega tretjega sveta, ki je v svoji nedozorelosti in narcisoidnosti »prerasel« te tradicionalne psihološke kategorije in se nietzschejansko povzpel onkraj dobrega in zla.
Sem morda v svojih ocenah preveč ironičen, pregrob, populističen? Sem morda še premalo kritičen? Pravzaprav v Sloveniji to sploh ni več pomembno, kajti količina kraje in laži v medijih, politiki, gospodarstvu, finančnih krogih, zdravstvu, cerkvi in marsikje drugod je postala tako velika in vsakdanje vsesplošno prisotna, da so (pre)mnogi državljani na vse to že skorajda neobčutljivi. Negativnih dražljajev vseh vrst je že enostavno toliko, da celo tisti, ki bi po vseh pričakovanjih zaradi različnih načinov zanikanja njihovega dostojanstva že morali množično javno izbruhniti v svoji bolečini in jezi, enostavno nimajo volje in želje, da bi se ukvarjali z vso to umazano slovensko mlakužo. Pa vendar, če si to priznamo ali ne, sedimo vsi na socialni in psihološki bombi, ki jo lahko kmalu raznese. Tisto, kar danes ljudi (še) mrtviči, jih dela brezvoljne, nekatere morda celo požene v nasilje zoper bližnje in same sebe, se lahko nekega dne obrne tudi širše navzven, zoper oblastnike in sodržavljane. Divje, iracionalno, iz gole bolečine in občutka ponižanja.
V resnici smo družba, ki bi jo moralo biti močno sram in bi se hkrati morala počutiti krivo, da je s tako dobrim izhodiščem, kot nam ga je pred več kot dvajsetimi leti prinesla uspešno izpeljana osamosvojitev in polnopravna vključitev v številne pomembnejše svetovne integracije, vse skupaj sama (!) zavozila do te mere, da se večina Slovencev počuti izigrane in ponižane. Država pa seveda tone v nove finančne dolgove in se ne uspe in ne uspe izviti iz koruptivnih in plenilskih krempljev enih in istih ljudi (seveda se ob tem porajajo že tudi novi tovrstni talenti). Toda ali je protagoniste te sramote res kaj sram? Ali se krivci za to vsestransko bedo počutijo krive? Ne, seveda ne. Gre pač za t.i. neuvrščene posameznike ali t.i. nadljudi, ki so onkraj dobrega in zla. Za takšne, ki to filozofijo (ki je seveda niti ne poznajo) proizvajajo in udejanjajo na čisto svoj, degeneriran način. Predvsem tako, da so globoko prepričani, da jim pripada pravica, da svojevoljno eksperimentirajo z družbo in se hkrati delajo norca iz sodržavljanov in prihodnjih generacij.
Kot profesor opažam, da je danes le redko katerega študenta sram, če na izpitu ne zna skorajda nič. Verjetno je podobno marsikje, kajti gre za vzorec vedenja, ki ga prevzema vedno več ljudi. Vedno bolj prevladuje nekakšna brezčutna borba za oceno, prevlado, uspeh, denar, položaj ipd. Kdaj ste nazadnje videli, da je kdo zardel, če je storil očitno napako? Ali se iskreno in srčno opravičil? Seveda takšni primeri so, toda žal so zelo osamljeni in nikakor niso več v modi. Pa vendar je prav v tem, ko človek zardi zaradi napake ali jo prizna, se zanjo opraviči in jo skuša popraviti, človeška iskrenost, veličina in prihodnost. Vse ostalo vodi v brezčutnost, ki človeštvo vodi v najrazličnejše spopade ter v družbeno nazadovanje in razkroj.
Več: Iusinfo
