M. Cerar, Ius-info: Zadeva Patria

23

Zadeva Patria nas je Slovence znova razklala. Še posebej (nepravnomočna) kazenska obsodba Janeza Janše je tako ali drugače močno vznemirila mnoge državljane, tudi izobražence, politike in še marsikoga. Pri tem ima vsak svoj zakaj. Nekateri so v takšno sodbo upali, drugi so upali, da ni mogoča, tretji so vznemirjeni zato, ker je po sodbi nastopil pravi nacionalni čustveni vihar itd.

Slovenci smo se v svoji zgodovini že tolikokrat ideološko, politično in ne nazadnje kulturno ostro razcepili v dva pola, da je pravzaprav včasih težko razumeti, zakaj smo še skupaj. Morda le zato – dovolite mi malce ironije –, ker smo kot narod še vedno tako nezreli, da se čustveno in miselno napajamo iz vseh teh strasti, ki nas venomer znova delijo na dva potencialno sovražna in v skrajni situaciji celo bratomorna pola. Protagonisti obeh polov ne morejo obstati drug brez drugega, kajti svoje delovanje temeljijo predvsem na tem, da se medsebojno spopadajo ter spodbujajo tudi pri vseh ostalih boj proti nasprotniku oziroma »sovražniku«. S tem žal zelo uspešno trkajo na nezrela čustva vseh tistih Slovencev, ki jim vedno znova »padejo na finto« in se zaradi tega ali onega politika ali kake druge osebe ostro razdelijo na »naše in vaše«. Tako to pač gre, če v družbi prevladuje negativno. Deli in vladaj! Če je ljudstvo neenotno, razdeljeno, ga pač najlažje obvladuješ tako, da ga razcepiš.

Za obvladovanje ljudstva je seveda že od nekdaj učinkovito tudi ponujanje kruha in iger, pri čemer nam v Sloveniji zaradi »pomanjkanja kruha« ostajajo bolj ali manj le še »igre«. Seveda pri tem nikakor ne gre za to, da bi sodni postopek z zadevo Patria želel označiti kot igro. Toda celotno afero Patria lahko označimo kot veliko politično igro, tako kot nekateri pravijo, da bi morali slovensko prekupčevanje z orožjem po osamosvojitvi imenovati »igro vseh iger«.

Razlika med afero Patria in sodnim postopkom v tej zadevi je velika, čeprav se je v zadnjih letih oboje medsebojno prepletlo in povezalo. Afera Patria se je namreč pričela na nepravnem prizorišču, v predvolilni kampanji, in je imela sprva za Janeza Janšo – kot osrednjo ciljno osebo v tej aferi – negativne politične posledice. V tistem času je bilo mnogim jasno, da gre za politično instrumentalizacijo domneve o podkupovanju v (pred)volilni namen, kajti do kakršnekoli pravne obtožbe ali obsodbe je bilo še daleč. Po volitvah, ki jih je Janševa stranka z majhno razliko izgubila (v smislu, da ni dosegla prvega mesta), je zadeva Patria grozeče obvisela v zraku, kakšni pravni postopki pa še kar nekaj časa niso intenzivneje stekli, kar je bilo povsem v duhu sodobne slovenske manire: obtoži in pusti obtoženega, da je obtožen. Toliko o tem. Da ne pozabimo, da ima afera Patria že iz tistega obdobja takšno politično dimenzijo, ki ji ni v čast. Pa tudi v opomin, da se to, da je namreč nekdo leta in leta zgolj obtožen in ne more dokazati svoje nedolžnosti, pri nas dogaja še marsikateremu državljanu, ki pa na svojo nesrečo ni politik visokega ranga in zato politične stranke ali ljudstvo v njegovo podporo ne uprizarjajo javnih protestov.

V približno zadnjih dveh letih se je afera Patria v precejšnji meri preselila v sodne dvorane. Najprej v premajhno dvorano, kar so novinarji žal zmotno dojeli kot omalovaževanje medijev in javnosti, ne pa kot očitno dejstvo, da politika že leta in leta tako podcenjuje sodstvo, da mu ni pripravljena nameniti dovolj ustreznih in spodobnih prostorov za izvedbo sojenj. No, ko je okrajno sodišče za ta namen le našlo večjo dvorano (seveda izven svojih prostorov), so se pričele druge zanimivosti, od smešenja sodnice, preko ignoriranja sodnih obravnav s strani obdolžencev, do organiziranja okroglih miz, na katerih so nekateri pravniki že ob začetku sojenja ocenili, da gre za tožilski konstrukt, ki v skladu z ustavo in zakoni ne more pripeljati do obsodilne sodbe in je zato očitno politično motiviran.

Ker se nisem nikoli zares poglabljal v vsebino zadeve Patria in zato v tem primeru ne poznam dovolj pravnih dejstev, tudi zdaj ne morem soditi o tem, ali so imeli in imajo ti pravniki, ki seveda zdaj še bolj odločno ponavljajo svoja tedanja stališča, prav. Čudi pa me, kako je lahko takrat in kako lahko danes toliko pravnikov – v teh dnevih se jih je namreč nabralo že kar nekaj – vehementno zagovarja stališče, da je izrečena sodba zmotna in ves postopek pravno nesprejemljiv. Sodni spis ima namreč po navedbah državnega tožilca Andreja Ferlinca okoli 22.000 strani, zato si težko predstavljam, da so vsi ti moji kolegi pravniki, ki so v svojih ocenah tako odločni, prebrali in preštudirali vsaj večji del tega gradiva. Seveda mi tudi ni jasno, od kod ga tako dobro poznajo, da si upajo javno izrekati kategorične strokovne sodbe o tej zadevi. Večina njih se niti dobro ne spozna na kazensko pravo (kar se, mimogrede, po ugotovitvah kazenskih strokovnjakov tudi jasno vidi v njihovih javnih zapisih ali nastopih), poleg tega pa sodba v pisni obliki, s celotno obrazložitvijo, sploh še ni bila izdana! Vse tiste pravnike, ki že zdaj javno in s sklicevanjem na svoje strokovno znanje in avtoriteto kategorično zatrjujejo, da sodba je ali ni utemeljena, bi morala pravna skupnost (in to mislim skrajno resno!) nemudoma in odločno opozoriti, da takšni nastopi niso v skladu s poklicno etiko kateregakoli pravnika, razen morebiti odvetnika v konkretni zadevi.

Da ne bo pomote. Nikakor ne nasprotujem javnim odzivom pravnikov (in drugih državljanov) na izrečeno sodbo. Javna razprava o pravnih zadevah in postopkih, še posebej tako razvpitih kot je primer Patria, je seveda v sodobnem demokratičnem in pravnem prostoru dopustna in v določeni meri koristna. Toda, če izrečene sodbe namreč ne poznamo v celoti, je res ne moremo kategorično podpirati ali zavračati.

Več: Ius-info

23 KOMENTARJI

  1. Neredek pojav v sodstvu je, da se obrazložitev sodbe prilagodi izreku, tenorju sodbe, pa čeprav odločilna dejstva in okoliščine, pravni instituti ali sodna praksa, tega ne dovoljujejo.

    Prav zaradi tega je potrebna razprava o sojenju in sodbi, da se ne bi slučajno zgodilo tako tudi v tem primeru.

  2. In zdaj g. Cerar, ki pravi da nič ne ve o zadevi, kritizira druge, češ da tudi ne vedo dovolj, in da ne smejo kritizirati. Prodani sin, revoluciji ga prodala lastna mati.

    • Ker se nisem nikoli zares poglabljal v vsebino zadeve Patria in zato v tem primeru ne poznam dovolj pravnih dejstev, tudi zdaj ne morem soditi o tem, ali so imeli in imajo ti pravniki, ki seveda zdaj še bolj odločno ponavljajo svoja tedanja stališča, prav.
      ==================================================
      odgovarjam vam z vašimi alstnimi besedami: pojma nimate, za kaj gre, pa vseeno sodite.

      Če bi Ferlinc & co imeli en sam samcat dokaz, bi Janšo obsodili po njem,. Ker pa nimajo ničesar, le pravljice Iz 1000 in ene noči, katere, mimogrede, v originalu obsegajo še vweč strani kot le 22.000, se je pač sodstvo šlo po lepi stari maniri ”pesniško svobodo”.
      Zakaj pa ne, če jih pri tem vi &co podpirate?

      • @ nono

        Ko bi imeli samo majceno četrtino miniaturnega dokaza, bi za to vedela že vsa Slovenija, celotna Evropa, Azija, Afrika in seveda ZDA! Seveda tudi Avstralija, Nova Zelandija in postojanka MIR tam gori v vesolju. Naša nadebudna nova vlada bi skupaj z vsemi svojimi pristaši, sodstvom in da ne naštevam več poslali na Luno in na Mars posebno hitro raketo z veselim sporočilom oziroma OZNANILOM! Novica bi bila objavljena v vseh časopisih na prvih stranewh z debelimi naslovi, na poročilih javne hiše RTV SLO bi govorili Bobovnik, Ladika itd. sploh še samo o tem (poplave, Turčija itd. bi se morali umakniti), Janković, Kućan, Plagiatorškova & Co bi kljub recesiji prirejali javne parade in vsesplošna ljudska rajanja, odredili bi dela prost dan, naši dragi KRALJI ULICE bi dobili najmanj za dva cela dneva zastonj dostojno prenočišče in po tri tople obroke, v kinematografih bi bil na dan odkritja tega miniaturnega delčka dokaza prost vstop, upokojencem bi pa priznali (vsaj za par dni!)=, da jim že nekaj let niso uskladili pokojnin in da jih večina VZDRŽUJE SVOJE BREZPOSELNE OTROKE IN VNUKE s temi mizernimi pokojninami. Aja, pa na glavnih trgih vseh večjih , srednjih in manjših mest ter vasi bi pekli vola in v potokih bi tekla medica, vino, pivo solze ganjenosti, o razkošju ognjemetov v čast tej novici pa bi govorili še pozni rodovi. In prišli bi seveda v Guinessovo knjigo rekordov.
        Zatorej, gospod Cerar, ne ga tako tupiti, prosim.

      • @ nono

        Ko bi imelo sodstvo en sam miniaturni delček dokaza, bi v trenutku izvedela zanj celotna Slovenija, Evropa, Azija, Afrika, Avstralija, ZDA, da o Amerikah sploh ne govorimo. RAzglasili bi delqa prost dan, pouk bi odpadel, organizirali bi velika ljudska rajanja s paradami, pečenjem volov, seveda s čevapćići in ražnjići, na Luno in na Mars bi za drage denarje poslali hitre rakete z veselo novico, časopisi, kot so DELO, VEČER, DNEVNIk in podobni bi tekmovali med seboj, kateri bo uporabil debelejše črke za naslovnice, v javni hiši RTV SLO pa bi (kot prvi) Bobovnik, takoj zatem pa še Ladika, Manica Ambrožič in nekateri tudi na Kanalu A in POP TV (Trebušak, Darja Zgonc, Petra Kerčmar – da jih ne naštevam dalje) takoj opustili poročanje o Turčiji, hudih poplavah v Evropi in podobnem, pa o Siriji itd., ampak bi ves čas namenili veselemu razglašanju, oznanjanju in ponavljanju tega miniaturnega delčka še miniaturnejšega dokaza. Pa če bi bil še tako mikroskopsko majhen.

        AMPAK TO SE NI ZGODILO!! Torej, gospod Cerar? Kaj vam to pove? Da bi bilo bolje, da NEHATE. Ste se že dovolj blamirali in razgalili.

    • Zdravko, prav zares sem žalostna, da vam moram pritrditi!!! Pravzaprav sem vedno spoštovala Mira Cerarja in imela vtis, da je iskren poštenjak in ni prodana duša. Pa je. TUDI ON! Čista katastrofa – ali pa tudi ne. Čim prej uvidimo, kdo zagovarja nepravno državo, evidentno montirane procese (da to ugotoviš, ti ZANESLJIVO ni treba prebrati vseh 22000 strani spisov!) in obsodbe brez trdnih dokazov, tem bolje! TEM BOLJE! Kajti dovolj je, da NE SLIŠIŠ in NE PREBEREŠ nikjer pod tem soncem niti enega samega podatka, ki bi utemeljeval kak trden dokaz, na podlagi katerega bi se smela zgoditi ta – sedaj sramotna – sodba.

      • Kdor je hotel, je že prej vedel, kateri strani je Miro Cerar. Je pa tudi vprašanje, dejansko tako misli ali je njegovo bolj sredinsko pisanje le PR.

        Ni edini, ki je čisto spremenil stališča glede interesov.

    • Zdravko, prav zares sem žalostna, da vam moram brez pomisleka pritrditi!!! Pravzaprav sem vedno spoštovala Mira Cerarja in imela vtis, da je iskren poštenjak in ni prodana duša. Pa je. TUDI ON! Čista katastrofa – ali pa tudi ne. Čim prej uvidimo, kdo zagovarja nepravno državo, evidentno montirane procese (da to ugotoviš, ti ZANESLJIVO ni treba prebrati vseh 22000 strani spisov!) in obsodbe brez trdnih dokazov, tem bolje! TEM BOLJE! Kajti dovolj je, da NE SLIŠIŠ in NE PREBEREŠ nikjer pod tem soncem niti enega samega podatka, ki bi utemeljeval kak trden dokaz, na podlagi katerega bi se smela zgoditi ta – sedaj sramotna – sodba. Gospod Zdravko, odličen kratek in jedrnat komentar!

  3. Kar nekaj vprašanj se poraj ob tem razmišljanju o Patriji prvazaprav ne o njen, o Cerarju.
    1. Kako je mogoče, da se tako izpostavljen pravni strokovnjak kot je Cerar, ki križari med javnim, stroko in politiko ni nikoli poglobil v ta proces?
    2. Kako naj človek verjame tej distanci, ko ta zapis izveni kot vzorčni primer pilatskega uminja rok?
    3. Kako je možno, da Cerar verjame , da 22 tisč strani spisa lahko skriva v sebi trden dokaz?

    V primeru, da bi tožilstvo imelo trdne tokaze, bi spis imel kvečemu par sto strani. Trdnejši kot je dokaz, kjaši je spis. Ali Cerar ne pozna tega življenjskega principa, da nesporna dejstva ustavijo vsako polemiko?
    Krvic je včeraj izjavil, da bi morala sodba sloneti na prinicpu dvoma. Ampak saj glavni problem sojenja je bil, da dvoma ni, no tudi Cerar ne dvomi da je v 22000 straneh spisa dvom ovržen, s tem ko brani integriteto sodišča.

    • Tadej, SEVEDA!!!!

      Na koliko straneh pa je A. Einstein razgrnil
      najslavnejšo enačbo na svetu:
      E=mc2

  4. Cerar ima s “pravim” pravom bolj malo skupnega. Kot je že nekdo napisal: Mati ga je prodala. Od tam, kamor je bil prodan pa ni več vrnitve.

  5. »Ampak kaj hočem, pravnik in še posebej sodnik ima pač vedno prav, četudi se moti. Ne bomo zdaj delali drame iz tega, kajneda? Jaz tudi zaradi Janše ne bi delal drame, tako kot je ne delata Klemen Jaklič, ki je »zaznal številne kršitve postopka [in] dejanja, ki niso v skladu s pravom« in ki pravi, da so Janšo obsodili »zato, ker ga je [bilo] treba obsoditi«, in Aleksander Čeferin, ki ocenjuje, da je sodstvo »v resnih državah ne le deklarativno, temveč dejansko ločena veja oblasti, ki sodi pravično in skladno z zakonom – ne pa servis za ugajanje javnemu mnenju«. Kot pravni ignorant brez vpogleda v sodni spis – in seveda tudi brez zanimanja in radovednosti, če sem čisto odkrit –, se ne ravnam po glasu ulice, se pa zato sklicujem na ljudi, ki si o Janševi vlogi v aferi Patria morda mislijo podobno kot jaz – in sicer, da je nesramnež in zoprnež, ki mu včasih moram dati prav, da pa nikakor ni baraba, ki bi se dal podkupiti.«
    Marko Crnkovič; DELO -SP- 08.06.2013: »Sem kdaj kaj rekel čez pravno državo?«

  6. Če gledamo po zdravi pameti in upoštevamo čisto običajne človeške zmogljivosti, pridemo do naslednjih dejstev.

    Če govorimo o 22 000 strani, potem bi nekdo rabil 3 do 4 mesece, da bi to sploh prebral – ob normalni hitrosti branja in ob dejstvu, da to dela med delovnim časom in ima bere od 5 do 6 ur na dan. Govorim o efektivnosti.

    Za neko mormalno sodno obravnavo, bi pričakoval torej en povzetek vsega tega na največ 100 straneh – lahko tudi več, ampak ne preveč, kjer bi bili zajeti ključni dokazi in logične izpeljave iz tega.

    Če govorimo o 22 tisoč straneh, se lahko vprašamo, ali je to dejansko prebral tožilec in sodnica?

    To je nujno potrebno, da lahko sodnik in tožilec in vsaj odvetniki to razumejo in da sodna obravnava lahko poteka.

    Enako potem velja tudi za ostale pravnike, ki vse to komentirajo – enega povzetka ni težko predelati in oceniti.

    22 000 strani pa ne more niti sodnik niti tožilec razumeti.

    Iz tega lahko upravičeno sklepam, da je toliko dokumentacije ravno zato, ker ni dokazov in da se bo zaradi tega vsak izogibal branju tega in bi šel na zaupanje, da v toliko špeha se pa že more najti kakšen dokaz.

  7. Napaka. Pri izračunu nisem upošteval, da ob sobotah in nedeljah ne delajo in da je še kakšen praznik vmes.

    Samo intenzivno branje bi vzelo minimalno 5 mesecev.

    Zadeva že zaradi tega toliko bolj smrdi.

    • Vcasih niso potrebovali niti ene strani, da so uprizorili montiran proces, sedaj pa rinejo v drugo skrajnost…

      • Danes je treba stvar zakamuflirati – in to se da pri nas očitno narediti z 22 tisoč stranmi flanc.

  8. Vse lepo in prav. Vendar pa je v tem našem sodstvu preveč naključij. In ta je, da pravica seka večinsko samo po ne-levem delu populacije.

    Poglejmo banalni primer: čista lopata. Hilda Tovšak se je že skrivala, ko bi morala v zapor, levim obsojenim pa v tem času sodba še niti vročena ni bila, kaj šele, da bi dobili poziv na prestajanje kazni! In tudi danes od vseh pravnomočno obsojenih v isti zadevi kazen prestaja samo Hilda.

  9. Mislim, da je s strani uredništva neresno, da takšne članke uvršča med osrednje prispevke. Spadali bi kvečjemu pod kak članek v obliki komentarja. Tako kot je ta moj.
    G. Cerar, Janša je izjavil, da je obtožen, ker je na neznanem kraju … V nobenem članku, v nobeni TV oddaji, v nobenem forumskem komentarju v številnih slovenskih medijih, ki jim sledim, nisem zasledil dokaza, ki bi ovrgel to Janševo izjavo.
    Sodba je sramotna in škandalozna, vaš komentar in njemu podobni pa so prava koncentracija hudobije in sovraštva do Janše. Da je slovenski narod razdeljen? Kdo je temu kriv? Odprite Delo, Dnevnik, Večer, Radio Slovenija, TV Slovenija, p boste takoj opazili, kdo deli Slovenijo. Zakaj recimo ne objavljajo kritičnih pisem bralcev? So res tako neumna? Bliže smo resnici, če zapišemo, da se uredniki bojijo izgube ‘sponzorjev’. Sam sem prepričan, da je marsikak slovenski novinar ugledal resnico, vendar je ljubi kruhek le ljubi kruhek …

  10. Spoštovani g. Miro Cerar!
    Ne poznam vas osebno, iz vaših nastopov pa sem dobil vtis, da ste poklicno sposoben, osebnostno zrel – in kar je tu najvažnejše – v bistvu pošten možakar. Zavedate se tragičnosti slovenske zgodovinske razklanosti, ki jo afera in proces Patria samo poglabljata. Pri aferi Patria priznavate, da je šlo za politično igro in za zadrževanje obtoženega čim dlje v statusu obtoženega. Sodni proces Patria pa se vam zdi nekaj drugega. V sodne procese naj bi se drugi ne vtikali ali celo omalovaževali sodišča. Kot pravnika vas razumem. Vendar, vi ste tudi široko razgledan razumnik in veste, da na temelju politične afere v pravni državi sodnega procesa ne bi smelo biti. Če pa se pojavi, gre za montiran, v najslabšem stalinistični proces, ki se mu ljudje morajo upreti. Vem, da si ne želite stalinističnih procesov v Sloveniji, pa če bi bili še tako dobro zakamuflirani s psevdo-pravnimi ali psevdo-demokratičnimi naličji!
    Tole iskreno z moje strani. Zdi se mi, da morate biti v hudem konfliktu sami s seboj: na eni strani vèdenje zakaj gre pri aferi, s tem pa tudi pri sodnem procesu Patria, po drugi strani pa vaši pogosti, dobronamerni poskusi pomiritve obeh političnih polov s porazdelitvijo krivde. Če pomirjanje s porazdeljeno krivdo še lahko morda velja za narodovo preteklost, ne more veljati za montirani proces v sedanjosti. Ali bomo kar rekli, pol je resda kriv stalinistični sodnik ampak pol pa zagotovo obdolženec. Vem, da vam je težko zaradi situacije, v kateri smo se znašli s to sodbo in najbrž se tolažite, da na višjem sodišču sodba ne bo potrjena. Konflikt, ki vas grize, se bo ublažil. Toda, kot politično razgledan človek dobro veste, da se je najhuje že zgodilo s to prvostopenjsko sodbo: še večja razklanost naroda! Nepodkupljivih ljudi, če so še tako zoprni, kot pravi Crnkovič, se ne obsoja zaradi podkupovanja.

  11. “Sodni spis ima namreč po navedbah državnega tožilca Andreja Ferlinca okoli 22.000 strani, zato si težko predstavljam, da so vsi ti moji kolegi pravniki, ki so v svojih ocenah tako odločni, prebrali in preštudirali vsaj večji del tega gradiva.”
    ==================

    22.000 strani ni prebrala niti sodnica. In tovariš Cerar, ta sodnica je bila izgleda tako dobra do Janše in obtožencev, da v svojem 5 urnem branju obsodbe ni želela izdati vseh najbolj obremenilnih točk. Naj ostanejo skrivnost za bodoče rodove in zgodovinarje? Tako bo lahko bodočim rodovom ostalo teh 22.000 strani, da jih bodo lahko preučevali kot sveto pismo, še naslednjih nekaj tisoč let, kajne, tovariš Cerar?

    “Prozoren” si kot lakmusov papir tovariš Cerar

  12. Miroslav Cerar ml. je od 1. junija 2003 do 31. januarja 2013 od državnih organov prejel rekordnih 323.009,38 evra, kakor kaže spletna baza Supervizor. Največ, kar 218.099,66 evra, je v tem času prejel od Državnega zbora RS, 34.805,01 evra je prejel od ministrstva za javno upravo, 18.981,41 evra od ministrstva za notranje zadeve in 14.021,03 evra od Državnega sveta Republike Slovenije. Drugi zneski so zanemarljivi. Podatki iz Agencije za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) pa kažejo, da Cerar večino svojih prihodkov dosega prek dejavnosti z javnim sektorjem.

    Miro Cerar je samostojno dejavnost prvič registriral 1. junija 2003 z nazivom Svetovanje Miroslav Cerar, s. p., Pod hrasti, Ljubljana (v Murglah), 8 avgusta 2012 pa je to dejavnost zaprl. Novo dejavnost je registriral poldrugi mesec kasneje, in sicer 25. septembra 2012 na istem naslovu, le z nazivom Miroslav Cerar, pravno svetovanje, s. p. Da gre za isto osebo, izdaja davčna številka. Ta je namreč pri s. p. tudi osebna davčna številka osebe, ki je dejavnost odprla. Postavi se vprašanje, zakaj je to storil. Najverjetnejši odgovor je, da je bil pravni subjekt Svetovanje Miroslav Cerar zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost (DDV), po novi zakonodaji, ki se je pripravljala lani in velja šele v letu 2013, pa mu do 50.000 evrov letnega prometa ne bo treba plačevati davka. Temu se je elegantno izognil z zaprtjem starega s. p. in čez poldrugi mesec z odprtjem novega.

    Vir: Demokracija

Comments are closed.