M. Cerar, Ius-info: Mora biti študij prijeten?

7
314

V sedanjem kriznem času, ko smo priča mnogim vrstam in oblikam degeneracije naše družbe, tudi v visokem šolstvu prepoznavamo različne napačne usmeritve in prakse. Ena izmed njih je upadanje zahtevnosti študija zaradi samospodbujanja všečnosti nekaterih fakultet in njihovih učiteljev, ki si na ta način prizadevajo privabiti dovolj študentov in denarja za svoje delovanje.

Seveda je težko, če kaka fakulteta v vedno bolj tekmovalnem in socialno ubogem družbenem prostoru ne more privabiti k študiju toliko študentov, da bi lahko finančno uspevala ali vsaj preživela. Veliko študijev postaja danes za mlade neperspektivnih, ker ne vodijo k vsaj kolikor toliko zanesljivim možnostim za zaposlitev, za mnoge je študij tudi (pre)drag, poleg tega pa v Sloveniji kot gobe po dežju rastejo nove fakultete in podobne šole, še posebej zasebne, ki širijo konkurenco v slovenskem akademskem prostoru. Vse to in še marsikaj spreminja tudi nekatere nekoč usidrane akademske vrednote, med katere je sodilo predvsem znanje kot takšno. Seveda tudi v preteklosti ni bilo vse tako, kot se je javno predstavljalo, toda znanje kot vrednota je bilo (če odmislimo politično degenerirane odklone) vsaj pretežno iskreno dojeto kot temeljna vsebina akademskega poslanstva.

Bojim se, da danes temu v Sloveniji ni več tako. Vendar pri tem ne mislim na dejstvo, da na marsikateri fakulteti kakovost študija upada, ker se krčijo finančna sredstva ter posledično pedagoški kader in možnosti za kakovostno izvedbo programov. Čeprav je že to hud udarec za slovensko prihodnost, me bolj skrbi dejstvo, da našo akademsko sfero počasi vedno bolj preveva miselnost, da ima denar nekako neizogibno prednost pred omenjenim temeljnim akademskim poslanstvom. Seveda nisem takšen idealist, da ne bi razumel, da (tudi) profesor ali kak drug učitelj ali njegov sodelavec, ki nima dostojne ali vsaj zadostne plače, ne more kar v nedogled delati na t.i. etični pogon. Prav tako mi je jasno, da brez finančnih sredstev ni mogoče kupovati znanstvene in strokovne literature, računalnikov, laboratorijskih ter številnih drugih nujnih študijskih pripomočkov. Toda še hujša težava nastopi, če sedanja kriza postane že kar splošni izgovor za to, da cilj opravičuje sredstvo in nato fakultete in učitelji v prizadevanju za več denarja in več študentov zavestno ali nezavedno (beri: nekoliko manj zavestno) spuščajo kriterije zahtevnosti poučevanja in preverjanja znanja.

K temu razmišljanju me je spodbudil kratek samopromocijski film (reklamni spot), ki ga je posnela neka fakulteta, članica ene od slovenskih univerz. V tem posnetku spremljamo prihod fanta in dekleta v kraj, kjer bosta študirala na tej fakulteti, pri čemer je skoraj ves čas od približno petih minut filma posvečen njunemu postopnemu osebnemu zbliževanju, ki se pretežno dogaja v čudovitem kraju, v katerem ima sedež fakulteta, ter v njegovi bližnji okolici. Sami fakulteti je posvečenih manj kot minuto časa, pa še ta je namenjen zgolj lepim delom njene zgradbe ter impresionističnemu utrinku iz njene predavalnice. Film se konča nadvse srečno, kajti oba študenta prejmeta diplomi, najdeta zaposlitev v omenjenem kraju in srečno zaživita skupaj.

Vse lepo in prav. Film je zelo lepa in simpatična hvalnica kraja in širšega okolja, v katerem se nahaja fakulteta ter hkrati simpatičen prikaz dveh mladih zaljubljencev. Toda, kje je tu fakulteta? Kje so njeni učni programi, zahtevni profesorji, naporen študij, težki izpiti ipd.? Od tega ni praktično v filmu niti nakazano niti predstavljeno ničesar. Gledalec dobi vtis, da je študij ena sama romantika in sproščenost. Film dejansko samo vabi in prav nič ne opozarja, da je (vsaj moral bi biti) le vabilo za tiste, ki so pripravljeni veliko delati in se truditi, da bodo pridobili dovolj znanja.

Če se ozremo na vedno bolj prevladujočo mentaliteto v naši družbi, avtorjev filma niti ne bi smeli kaj dosti kritizirati, kaj šele obsojati. Temu se namreč danes reče nastopanje na trgu. Ali pa konkurenčni boj. Ali kaj podobnega. In seveda tudi mnogi drugi, razne druge fakultete in učitelji, ki (še) niso posneli takega samopromocijskega filma, počnejo podobne stvari, da bi pritegnili k sebi študente. To pač počnejo v okviru obiskov na srednjih šolah, na informativnih dnevih ter v okviru drugih predstavitvenih možnosti, ki se jim ponujajo ali jih ustvarijo sami.

Več: Ius-info


7 KOMENTARJI

  1. Študij je prijeten, če je življenjsko koristen.

    Če dobro pripravi študenta za poklic, da ga bo lahko uspešno opravljal. Ne pa da bo tarnal:” Za praktično, torej resnično delo, me šola ni izučila in sem zato za svoj poklic praktično neuporaben.”

  2. Študij je tudi prijeten, če ni medsebojnega rivalstva, ampak ustvarjalno sodelovanje, kar je pozitivna popotnica za življenje.

  3. Študij je prijeten, če študenta to kar študira, tudi zanima.
    Ostalo so samo bolj ali manj posrečene okoliščine študija.

  4. Študenta bo študij zanimal, če ne bo abstrakten, ampak življenjsko konkreten. Torej podkrepljen z življenjskimi primeri in praktičnimi koristnimi rešitvami, ki so uporabne v vsakdanjem življenju.

  5. Le na takšen način se bodo zanimali za koristno uporabo znanja v življenju in ne bodo posedali, popivali in ponočevali prekomerno.

  6. Tukaj je govor o univerzitetnem študiju, ne o osnovni ali vajeniški šoli. Znanje, ki ga ga od nekdaj gojijo univerze je abstraktno – zakoni narave, družbe, kulture. Šele tako znanje je lahko osnova za osvajanje aplikativnih veščin.
    Problem nastane, ker abstraktno znanje večine ljudi ne zanima. Nekoč so šli na univerzo ljudje, ki jih je abstraktno znanje zanimalo, večina današnjih študentov pa ne bi bila tam, če ne bi bilo treba. V tem je problem, da morajo biti današnji predavatelji tudi zabavni. Da so strokovnjaki je manj pomembno.

  7. A spet je kar vsega kriv trg?

    Če bi bili podrejeni trgu, bi bil FDV najmanj oblegan, naravoslovje pa najbolj.

    Tako pa vsi rinejo na lahko družboslovje, ker je lahko dobiti titulo, potem pa jamrajo, ko ni služb.

    Če bi bil študij tak, kot je treba, ne bi bil samo prijeten ampak tudi naporen.

    Znanje, ki ga univerze širijo nikakor ni tako abstraktno, kot bi nas Tone rad prepričal. Mora biti uporabno, sicer se nimaš kje zaposliti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite