M. Cerar, Dnevnik: Slovenska politika mora postati (bolj) mavrična

Na politiko se ljudje v povprečju spoznamo približno tako in toliko kot na šport ali glasbo. Čeprav vemo o njej manj, kot si priznamo, jo pogosto samozavestno opazujemo in odločno ocenjujemo, vrednotimo. Seveda so tudi ljudje, ki se ne menijo kaj dosti za šport ali glasbo, in seveda tudi takšni, ki jih ne zanima politika. Toda slednja tako ali drugače le pritegne pozornost velikega dela prebivalstva, saj kroji naše posamične in skupne usode. Vodi nas lahko v duhovno in materialno blaginjo ali pa v revščino, lahko nam prinese mir ali vojno.

Politika je torej pomembna. Pa vendar jo ljudje le redko spoštujemo kot takšno, kajti raje se pritožujemo nad neprimernimi politiki in kritiziramo oblast zaradi vsega, kar nam osebno ni všeč. Naša bolečinska telesa nam namreč ne dovolijo, da bi se sprostili in sprijaznili z dobrinami, ki jih uživamo, pač pa nas usmerjajo v tiste točke življenja, ki sprožajo v nas negativna čustva. Saj veste, če na belem oblačilu vidimo majhen madež – vidimo predvsem ta madež in ne vse tiste lepe beline, ki ga obdaja. To našo bolečinsko zgodbo so seveda že zdavnaj prepoznali mediji, ki nam prodajajo tudi najbolj nepomembne »madeže« in so se pripravljeni v tem pogledu tudi sami neznansko poneumiti, da bi le prišli do še več denarja in vpliva. Ljudje pa radi svoje bolečine v obliki srda, posmeha in cinizma usmerimo na politike, ki jih s pomočjo medijev smešimo in ponižujemo, četudi bi sami v njihovih vlogah mnogi ne znali biti kaj boljši (izjeme seveda potrjujejo pravilo).

Marsikdo torej zmotno misli, da se nekako dovolj spozna na politiko. Še posebej demokracijo mnogi napačno razumejo tako, kot da je z njo vsakomur samodejno podeljena sposobnost, da se spozna tudi na politiko. Toda že enostavno vprašanje: »Kaj je politika?« pogosto privede človeka v zadrego in ga razgali v njegovi precejšnji nevednosti. V takšnih nepričakovanih situacijah se seveda ljudje zatekajo k raznim šablonskim, pogosto tudi prostaškim odgovorom, duhovičenjem ali celo k že omenjenemu cinizmu, s katerim skušajo prisilno ustvariti vtis intelektualnosti. Vprašajte svoje znance in prijatelje, kaj je politika, in videli boste, ali se motim.

Nikakor ne podcenjujem državljanov in ne trdim, da ti na splošno niso sposobni razprave in soodločanja o političnih zadevah. Toda že izrazito negativističen odnos slovenske javnosti do politike in njenih akterjev (političnih strank itd.) kaže, da smo Slovenci v svojem odnosu do politike močno neuravnoteženi. To pa tudi pomeni, da jo premalo poznamo in da jo pretirano identificiramo s tistimi njenimi simboli in nosilci, ki so v resnici nevredni predznaka političen. Če namreč vse tiste male ljudi, ki so slovenski politiki in državi naredili vso to sedanjo velikansko škodo in sramoto, poistovetimo s celotno politiko kot takšno, delamo slednji veliko krivico. Del politike je vedno bil in je tudi danes zagotovo nečeden ali umazan, toda večji del politike v njenem integralnem pomenu nosi v sebi marsikaj pozitivnega. Če bi namreč na tem svetu dolgoročno prevlad(ov)alo negativno nad pozitivnim, destruktivno nad konstruktivnim, potem bi ta svet že razpadel.

Več: Dnevnik