M. Cerar, Dnevnik: Podobe naše (de)generacije

4

V zadnjih letih nas mediji soočajo s številnimi slikovnimi ali filmskimi podobami našega časa. Med njimi je veliko nasilja, golote, pornografije, plastičnih, kovinskih in drugačnih posegov v obraz in druge, tudi najbolj intimne dele telesa. Na spletnih in tiskanih straneh vodilnih in uglednih časopisov in revij se vedno bolj v ospredju pojavljajo fotografije svetovno ali nacionalno znanih oseb, ki so se jim povesile prsi, trebuh ali zadnjica ali pa imajo gube ali kaj podobnega. Paparaci so postali že skoraj normalen del vsakdana tako imenovane zahodne civilizacije, tako da nas ne presenečajo več niti gole fotografije princes in princev, prav tako kot tudi ne prizori mučenj, umorov ter posnetki nasilno ubitih ali razmrcvarjenih trupel.

Zakaj izpostavljam te podobe in ne omenjam raje vseh vrst zapisov in ustnih pričevanj o prav takšnih in še »hujših« zadevah? Zato, ker se nas vizualne podobe dotaknejo drugače. Dokler prebiramo opise neumnosti, grobosti ali vulgarnosti, si v zvezi s tem ustvarjamo predstave, ki nam morebiti niso prijetne. Toda ko vidimo norost, grobost ali vulgarnost v sliki ali filmu, se nas te pogosto dotaknejo globlje, močneje.

Zgodovina in psihologija učita, da imajo šokantne podobe, če se nenehno ponavljajo in kopičijo, povsem drugačen učinek od tistega, ki nam ga povzroči prvo srečanje z njimi. Če se na primer nasilje ali vulgarnost, ki ju vizualno spremljamo neposredno prek medijev ali celo v živo, ponavlja, postanemo zanjo počasi neobčutljivi. Prava nevarnost (živih) podob nasilja in vulgarnosti zato ni v tem, da nas šokirajo ali prizadenejo, pač pa, da nas z nenehnim ponavljanjem privedejo do začasne ali trajne(jše) izgube moralne in etične občutljivosti za dogodke, ki nam jih te podobe predstavljajo. Tako praviloma povprečni ljudje, ki dalj časa ali v pogostih intervalih opazujejo izvrševanje telesnih kazenskih sankcij, postopno izgubijo občutek za nečlovečnost takega ravnanja. Seveda gre pri vsem tem za različne psihološke procese preobražanja in potlačenja čustev, kar nas kasneje, ko se soočimo z našo podzavestjo, tako ali drugače boleče prizadene. Toda za bistvo postanemo manj dojemljivi, ne opazimo več človeške bolečine in globine, vse skupaj se nam kaže le še kot nekakšna »zanimiva« groteskna igra.

Takih iger je danes na pretek. Lahko jih imenujemo tudi igre brez meja. Pretirane reklame, resničnostni šovi, nasilje, obscenosti, kvazizvezdniki, turboglasbeniki itd. Vse to se dobro prodaja in je v porastu. Z vedno manj etičnega premisleka in želje po posredovanju resničnih in resnično pomembnih novic, z vedno manj estetskega čuta in čuta za sočloveka. Dobro. Tako pač je in ob vsaki novi podobi norosti sodobne civilizacije se nekako skušamo privaditi tudi nanjo, češ, saj bo minilo ali pa morda le ne bo imelo resnejših negativnih posledic.

Toda žal jih bo imelo. Negativne posledice namreč. Jih že ima. In nove prihajajo. Zato je pomembno, da na ta problem vedno znova javno opozarjamo, o njem kritično razpravljamo ter nenehno pozivamo fotografe, novinarje, medijske urednike, kapitalske in druge mogotce ter ne nazadnje politike, da ukrenejo nekaj, da zaustavijo ta negativni trend.

Težava pri vsem tem pa nastopi, kadar negativne podobe ustvarijo tisti, ki bi morali spodbujati ravno nasprotno. Tako je, denimo, te dni po nekaterih elektronskih medijih zaokrožila fotografija štirih ministrov iz vrst Pozitivne Slovenije, ki samovšečno sedijo z nogami na stolih in nasmejani čakajo na izid parlamentarnega glasovanja o novem proračunu. Nekateri komentatorji so to označili kot trivialnost, ki je v funkciji zbadanja političnih nasprotnikov, drugi pa kot neprimerno neverbalno govorico, ki javnosti sporoča, da je sprejemanje proračuna in potrjevanje zaupnice predsednici vlade nekakšna lahkotna igrica z vnaprej dogovorjenim izidom in ne resno opravilo. Kakor koli že, splošna družbena situacija res ni primerna za takšne in podobne domišljavosti ali duhovičenja, kajti ti ljudje krmarijo ladjo, ki jo je že v dobršni meri zalila voda, ki močno načenja in ogroža zdravje in življenje potnikov (beri: ljudstva).

Toda naj končam z neko drugo podobo. Resnično. Ne iz medijev. Podobo, ki me je vznejevoljila mnogo bolj od omenjene podobe veselih (ali nadutih) politikov. Ko sem namreč pred nekaj dnevi hodil mimo stavbe, v kateri ima sedež naša vlada, sem pred stavbo opazil policistko. Moram priznati, da sem se celo ustavil in dvakrat preveril, ali vidim prav (bil sem namreč na nasprotni strani ulice). Policistka je bila v svoji uradni uniformi s hrbtom delno prislonjena na steno stavbe, s pokrčenim kolenom ene noge, s prižgano cigareto v roki in s steklenico pijače, ki jo je odložila na zunanjo okensko polico. Naj ponovim: policistka je kot kaka sproščena mladenka v policijski uniformi slonela na omenjeni stavbi (celo s čevljem uprtim v steno), imela ob sebi steklenico pijače ter mirno in sproščeno kadila cigareto.

Več: Dnevnik


4 KOMENTARJI

  1. Avtorju se v tem prispevku ponovno odlikuje po izostrenem, neotopelem čutu za napake, ki nas moralno in sicer tiščijo navzdol.

    Posebej zastrašujoč je primer policistke pred parlamentom.

    Dozdeva se mi, da to ni slučaj, ampak premišljena simbolna poteza policistke, ki se norčuje iz parlamenta in vrednostnih prizadevanj v Sloveniji, da se otresemo balkanskih pomanjkljivosti.

  2. Ah, seveda, teh svetnih duhovnikov imam poln kufer. Same lepe besede, ko se pa komu približaš, pa nož v hrbet…

    *(Del komentarja odstranjen s strani administratorja zaradi neprimerne vsebine.)

    Drugo pa: Tako praviloma povprečni ljudje, ki dalj časa ali v pogostih intervalih opazujejo izvrševanje telesnih kazenskih sankcij, postopno izgubijo občutek za nečlovečnost takega ravnanja.
    ==================
    Gospod Cerar, nečlovečnost ravnanja v mnogočem presega telesne kazni. Opustitev telesnih kazni praviloma ničesar ne prispeva k človečnosti tistih, ki kaznujejo.

  3. Policistka je bila v svoji uradni uniformi s hrbtom delno prislonjena na steno vladne palače, s pokrčenim kolenom ene noge, s prižgano cigareto v roki in s steklenico pijače, ki jo je odložila na zunanjo okensko polico. Kje smo?

Comments are closed.