M. Cerar, Dnevnik: Neprijetno presenečenje

4
192

Te dni se je skoraj nemogoče izogniti razmišljanju o spornosti imenovanja novega predsednika komisije za preprečevanje korupcije (KPK), kajti ta komisija je postala že skorajda nacionalni simbol prizadevanja za (bolj) pošteno slovensko družbo. Ker je KPK takšen pomen pridobila prav pod taktirko njenega predsednika Gorana Klemenčiča, ki je s svojo odločno in neustrašno kritiko in delovanjem mnogim Slovencem vzbudil up, da je korupcija kljub vsej svoji razraščenosti in izmuzljivosti v precejšnji meri le premostljiva ovira na poti k slovenski normalizaciji družbe, je seveda po nedavnem odstopu vodstva KPK prav vloga njenega predsednika deležna še posebne pozornosti javnosti. Tega sta se vsekakor morala zavedati tudi predsednik republike, ki je pristojen za imenovanje predsednika KPK in njegovih dveh namestnikov, ter posebna izbirna komisija, ki je po zakonu pristojna, da predsedniku republike izmed prijavljenih kandidatov za vodjo KPK predlaga v imenovanje najboljše. Zato je seveda nadvse nenavadno, da je bilo imenovanje gospoda Borisa Štefaneca za novega predsednika KPK izvedeno na način, ki je prej ali slej v javnosti moral vzbuditi dvome o primernosti tega imenovanja. (Naj pojasnim, da pišem ta prispevek dan pred njegovo objavo in zato ne poznam najnovejših odzivov ključnih akterjev na nastalo situacijo.)

Še posebej v sedanji krizi je tako, da pri vsaki pomembnejši izvolitvi ali imenovanju na neko javno funkcijo mediji, politični akterji in še marsikdo dodobra prečešejo morebitno politično zgodovino izvoljenega ali imenovanega kandidata. To seveda nikakor ne pomeni, da so kandidature članov političnih strank za javne funkcije kakor koli neustavne ali nezakonite. Razen redkih izjem (policisti, državni tožilci, sodniki) je namreč članstvo v političnih strankah in/ali njihovih organih ustavno zagotovljena pravica vsakega državljana, ki ne sme biti ovira za njegovo kandidaturo na javno funkcijo. To temeljno politično svoboščino moramo tudi v prihodnje ozaveščati in varovati kot posebno dobrino, zato seveda tudi novemu predsedniku KPK kot državljanu nikakor ne smemo očitati, da je bil še pred nekaj dnevi član politične stranke. Na načelni ravni je treba celo reči, da bomo morali Slovenci v prihodnje v bistveno večji meri spoznati, da je v demokraciji članstvo v politični stranki nekaj povsem normalnega in je lahko v marsičem vrednostno pozitiven odraz posameznikove aktivne državljanske zavesti. Dojeti bomo morali, da je v sodobnem demokratičnem sistemu nesmiselno zahtevati ukinitev političnih strank. Če so nas naše politične stranke doslej predvsem razočarale, to še ne pomeni, da politika ne more biti tudi drugačna. Potrebujemo boljšo politiko, ne pa odprave politike. Slednja je pač na tej stopnji razvoja človeštva nujni usmerjevalni in usklajevalni dejavnik vsake organizirane družbe.

Danes pri nas že skoraj vsakogar, ki je bil ali je član kake vplivnejše politične stranke, dojemamo kot nekakšno okuženo osebo. Ta splošna politična stigma je seveda v luči dosedanjih spodrsljajev parlamentarnih strank, ki so našo deželo ob številnih drugih negativnih dejavnikih pripeljale na rob propada, lahko razumljiva. Vsekakor pa ni koristna, kajti še posebej mlade generacije, ki niso (ali vsaj ne bi smele biti) obremenjene z zamerami in travmami iz prejšnjega političnega sistema, morajo postati nosilec nove politične kulture, ki v politiki vidi predvsem sredstvo za odgovorno in trajnostno usmerjanje družbe, ne pa le arene za pritlehne medsebojne obračune malih ljudi. Toda zdaj smo tam, kjer smo. V družbi, v kateri politika in politiki v pretežni meri ne uživajo zaupanja. In zato je še toliko bolj presenetljivo, da sta izbirna komisija in predsednik države to dejstvo enostavno spregledala. Če sta ga zavestno zanemarila, je seveda problem še mnogo večji.

Več lahko preberete v Dnevniku.


4 KOMENTARJI

  1. ter posebna izbirna komisija, ki je po zakonu pristojna, da predsedniku republike…
    ================
    A ni bila to neka ad hoc komisija, ki jo je predsednik sestavil samo za ta namen?! Torej ne more biti pristojna po zakonu, ker ni zakona o tej komisiji. Pahor jo je imenoval da bi se izognil morebitnim zapletom pri imenovanju. In zelo dobro se je zavaroval.

    Kar se pa strankarske pripadnosti tiče pa se mi zdi tudi da so omejitve pri policistih, tožilicih in sodnikih neupravičene. Če je stranka legalna so legalni tudi njeni člani. Tu se gremo spet neko svetohlinstvo. Ironično, ravno sodniki so najhujši varuhi komunizma.

  2. Kljub vsemu bi morali biti življenjski v smislu zaupanja.

    Glede na stanje korupcije in nasploh duha v Sloveniji bi bilo vsekakor modro, da vodstvo KPK ni vezano formalno ali neformalno na kakšno politično stranko, ampak da je izključno zvesto moralnim vrednotam, ki lahko edine preženejo korupcijo.

    • Kdo si ti da boš sodil o nekom po morali! Bog? Komunisti so imeli svoj moralni lik. In to se danes skuša uveljaviti.

  3. Dr. Miro Cerar sicer pravi."Razen redkih izjem (policisti, državni tožilci, sodniki) je namreč članstvo v političnih strankah in/ali njihovih organih ustavno zagotovljena pravica vsakega državljana, ki ne sme biti ovira za njegovo kandidaturo na javno funkcijo. To temeljno politično svoboščino moramo tudi v prihodnje ozaveščati in varovati kot posebno dobrino, zato seveda tudi novemu predsedniku KPK kot državljanu nikakor ne smemo očitati, da je bil še pred nekaj dnevi član politične stranke.Na načelni ravni je treba celo reči, da bomo morali Slovenci v prihodnje v bistveno večji meri spoznati, da je v demokraciji članstvo v politični stranki nekaj povsem normalnega in je lahko v marsičem vrednostno pozitiven odraz posameznikove aktivne državljanske zavesti."
    Mnenja sem, da gotovo obstoje razlogi v polju zlorabe in korupcije, zakaj so ravno policisti, tožilci in sodniki tisti, ki jim je članstvo v političnih strankah prepovedano kot je policistom v 42. členu Ustave, in je funkcija tožilca in sodnika nezdružljiva po 133. členu Ustave s funkcijo v organih političnih strank, mar ne?
    Ali ni ravno članstvo v senatu KPK edino primerljivo z inštitucijami pravne države, to je s policisti, državnimi tožilci in sodniki, ki naj bi preganjali korupcijo?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite