M. Cepin, Socialna akademija: V DZ o državljanski in domovinski vzgoji

6

V sredo, 4. februarja 2015, je na pobudo poslanske skupine stranke Nova Slovenija v Državnem zboru potekala seja odbora za izobraževanje. Točka je bila ena sama: uvedba učnega predmeta Državljanska in domovinska vzgoja ter etika v srednje šole. Na seji sem kot predstavnik Socialne akademije, ki je bila nanjo posebej vabljena, sodeloval tudi Matej Cepin.

Nekatere navzoče poslance je presenetilo število gostov, prisotnih na razpravi. Bilo nas je res veliko – kar nekaj več kot poslancev: skavti, taborniki, Teološka fakulteta, FDV, ravnatelji, Zveza prijateljev mladine, namestnik varuhinje človekovih pravic, dijaška organizacija in drugi.

Seja je trajala tri ure in pol – brez odmora – tako da smo kljub mehkim sedežem vendarle dodobra izkusili trdoto poslanskega poklica.

Razprava je potekala širše od zgolj srednješolskega polja

Pobudnica Ljudmila Novak je razpravo osnovala na zaključkih konference o participaciji otrok in mladih, ki jo so jo v lanskem letu priredili Zveza prijateljev mladine, varuhinja človekovih pravic in Dijaška organizacija. V enem od sklepov te konference namreč mladi zahtevajo, da se predmet z državljanskimi vsebinami uvede v srednje šole.

Dijakov je bilo na seji seveda le za vzorec, zato se je razprava (moram reči, deloma tudi po moji zaslugi) hitro razširila zgolj s področja šolstva na celotno sfero izobraževanja: formalno in neformalno.

Dejstvo je, da uvedba enega predmeta v srednješolski kurikul ne more rešiti države. Dejstvo je tudi, da lahko prav na področju državljanske vzgoje neformalno izobraževanje ponudi veliko več kot formalni šolski sistem.

Uvedba predmeta v srednješolski kurikul se zdi kot le eden od možnih ukrepov za boljše poznavanje državljanskih in domovinskih tematik ter višjo raven aktivne participacije mladih. Ali je v množici možnih ukrepov najboljši ali ne, pa je seveda drugo vprašanje.

Razprava je potekala celo širše od zgolj izobraževanja

A razprava ni potekala le širše od šolskega polja, potekala je tudi širše od izobraževanja nasploh. Strinjam se s stališči nekaterih poslancev, da bodo mladi domovino vzljubili šele, ko jim bo ta postala mati in ne mačeha in da je zato najprej potrebno urediti domovino, šele nato bo smiselno spreminjati in urejati izobraževanje.

Tako smo bili priča mnenjem, da bomo za državljansko vzgojo največ naredili, če bomo mladim omogočali dostojno delo, višjo politično kulturo odraslih, skratka bolj prijazno in dobrodušno državo.

Seveda se celotnega sveta (ali vsaj države) ne da rešiti na seji enega parlamentarnega odbora. Zato je bila seja nekajkrat v nevarnosti, da zdrkne v neproduktivnost. No, k sreči se to ni zgodilo.

Bitka za besede

Razpravljalci pa seveda niso mogli mimo imena predmeta, o katerem smo govorili. Razlikovanje med državljansko vzgojo, domovinsko vzgojo in etiko se morda nepoznavalcu niti ne zdi omembe vredno, vendar je prav to v prisotnih zbudilo tisti pravi žar, ki smo ga navajeni s TV sprejemnikov.

Tako smo bili že kmalu priče zgodovinskemu refaratu poslanca Kordiša (ZL) o tem, da narod ni statična od Boga dana tvorba ampak nekaj, kar se je skozi zgodovino konstruiralo s trdo roko in od zgoraj navzdol. In da zato domovinska vzgoja v sebi skriva mnoge pasti, skozi katere nam želijo, Bognedaj, nekateri pod krinko lepega izraza, v kurikule vnesti krščanske vrednote.

Z drugega konca je k bitki imen prispeval profesor Igor Lukšič, ki je na seji zastopal FDV. Opozoril je na bitko med fakultetami, namreč, na dejstvo, da fakultete, tako FDV, kot filozofska in teološka, želijo zaposliti svoje v osnovi nekoliko manj zaposljive kadre. In da to, da je N.Si kot del imena predmeta predlagala etiko ter da na sejo ni bila vabljena Filozofska fakulteta, Teološka pa, kaže na to, da se daje primat pri kreiranju tega predmeta slednji.

Zdi se mi, da nam je med vsemi takšnimi mnenji uspelo vsaj na civilnodružbeni strani slišati drug drugega, se medsebojno obogatiti in prispevati k boljšemu razumevanju področja, ki smo ga obravnavali in o katerem bomo lahko kdaj tudi kaj še bolj tehtnega rekli.

Kaj sem zagovarjal jaz?

Izhajal sem iz teze, da je uvedba srednješolskega predmeta ena od možnosti za krepitev državljanske kulture med mladimi, vsekakor pa ni edina.

Da bomo izziv bolje razumeli, si moramo najprej postaviti skupen cilj. Izhajajoč iz teze, da je državljanstvo odnos med posameznikom in skupnostjo, med individualnim in kolektivnim, sem predlagal, da si zastavimo cilj, da bi (mladi) posamezniki za skupnost (ki je lahko lokalna, regionalna, nacionalna, evropska ali globalna) iz sebe iztisnili tisto najboljše, kar imajo v sebi. Da bi vsak prispeval tisto, kar lahko in česar ne more namesto njih prispevati nihče drug. Na katerem koli področju že.

Več lahko preberete na strani Socialne akademije.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Kako vzgajat domoljubje in državotvornost pri otrocih, če so starši nevzgojeni?
    Ko bo prišlo do sprave, ko se bo slovenska družba pomirila, ko bomo sprejeli da je Slovenija sveta, takrat bo samoumevno imeti državljansko in domoljubno vzgojo v šolah. Do takrat pa se bodo učiteljem tega predmeta samo sline cedile, pocukrani predmet pa bodo otroci sovražili.

  2. Zame je državljanska domovinska vzgoja najpomembnejši učni predmet, ki pripravi mladega človeka za življenje.

    Povsem logično je, da vključuje tudi etiko.

    Zato je nesmiselno razhajanje, ali v učni načrt vključiti tudi etiko. ali ne.

  3. Brez vedenja in znanja o lastnostih in veščinah dobrega državljana, imamo invalidno državno upravo, gospodarstvo in nasploh javno in zasebno življenje, ko stopamo v medsebojna razmerja na javnem in zasebnem področju.

  4. Izpopolnjevalni izobraževalni tečaji za dobre državljane, bi morali biti na vsakih 10 let življenjske dobe odraslega človeka. Če pa bi to zahtevale negativne okoliščine, pa še prej.

    Samo poglejmo koliko časa zapravlja človek z določenimi aktivnostmi: pretiranemu športu, potovanjem, ponočevanju, brezdelju, branju ali poslušanju ali gledanju plehkih, nekoristnih in škodljivih vsebin.

    Zaradi tega postaja življenjsko čedalje bolj nebogljen in neustvarjalen.

  5. Zato pa smo na zadnjem mestu po zanimanju mladih za podjetništvo, kar so pred dvema dnevoma objavile Finance.

    Pri nas pa deluje večji del politike tako, da mlade usmerja v nelogično razmišljanje, nedelavnost, nepodjetnost , neustvarjalnost, negospodarnost, nedomoljubje.

    Na kaj pa se naj mlad človek opre, če nima ljubezni do svojega doma.

    Vendar, ta ljubezen se ne da kupiti z denarjem in boljšimi pogoji, ampak le z vrednotnim pogledom na življenje, ki je trden temelj, močna duhovna moč za uresničevanje plemenitih življenjskih ciljev.

    To je isto kot ljubezen do zakonca, otrok. Če temelji na denarju, ne gre za ljubezen, ampak za sebično koristolovstvo, ki je pripravljeno v vsakem trenutke prezreti človekoljubne vrednote, ki bi naj krasile takšne medsebojne odnose.

  6. Če bi državljanska vzgoja učila le veščin materialističnega odnosa do svojega doma , domovine; ne pa tudi uravnoteženega duhovno vrednotnega odnosa, potem boljše, da takšne invalidne vzgoje ni.

Comments are closed.