M. Balažic, Portal plus: Kongres SMC – Stranka meglenih ciljev

3

Prvi kongres SMC v Sežani je končan. Njen predsednik – in predsednik vlade – dr. Miro Cerar, je povedal, da je stranka v kratkem času od ustanovitve “prehodila dolgo pot”. Drži. Od obrobnega civilno-družbenega zavoda do današnje velike avtoritarne stranke ni bilo potrebno veliko časa.

Duh časa na kongresu in elitno Cerarjevo spremstvo je na vsakem koraku sporočalo, da je Slovenija dobila najbolj nedemokratično stranko v zadnje četrt stoletja. Vzor SMC je boljševiška Partija posebne vrste, pred katero se skrije celo Janševa SDS. Vse na kongresu je bilo seveda zrežirano vnaprej, tako da si celo poslanci SMC niso upali izven predvidenih nastopov izjaviti niti besede. Vsaka bi se lahko štela za žalitev imena in lika tovariša Mira Cerarja. Če ta reče, da je sredi dneva videti čudovite zvezde, bodo vsi hvalili njihovo lepoto. Delegati kongresa so bili sploščeni na golo telo, ki – če je komu dopuščeno – žebra kot tibetanski mlinčki. V stranki ni bilo nobene pred-kongresne znotraj-strankarske razprave, ki bi budila demokratičnega duha. Vse je bilo podrejeno medijskemu spektaklu in nič ni bilo prepuščenega naključju. Retorično vprašanje v slogu – je to vse, kar je? – je odveč.

Naj ne bo nobenega dvoma: lično izdelana prazna forma brez vsake resne programske vsebine je ideologija. Ideologija ničel iz province, ki so se po igri zgodovinskega naključja znašle na ravni ničel na ravni države. Znašle so se v daleč največji parlamentarni stranki, ki je to zato, ker je zbirka ničel. Ničel, ki so najnižji možni skupni imenovalec slovenskega zblojenega volilnega telesa, ki očitno navdušeno voli največje možne nesposobneže – Janšo, Pahorja, Bratuškovo, Cerarja… itd.? Če kaj, je kongres SMC pokazal, da ta stranka nima odgovorov na izzive slovenske prihodnosti, niti nima najmanjše predstave o tem, kaj bi lahko bili ti odgovori. Kar je kongres ponujal, so bili namreč odgovori iz 20. stoletja, ki danes nimajo več nobene teže. Vodstvo SMC bi bilo treba nemara pravočasno obvestiti, da se je 20. stoletje končalo. Skratka, vladajoča elita SMC ni sposobna upravljati s Slovenijo, skrbi pa to, da bo v prihodnje avtoritarnost te stranke obilno pronicala v vse pore slovenske družbe. Vsak dan dežujejo novi dokazi o finančnih orgijah, ki jih država pod vladavino SMC še naprej radoživo počenja na račun davkoplačevalskega denarja. Ideologija SMC je ideopraksija: dokler bo njena navidezna sredinskost na križ pribijala vse liberalno kot osovraženo neo-liberalno, bo Slovenija ex oriente lux: bivša najboljša dežela nove Evropske unije, ki se je edina izmed vseh znala iz neizkoriščenega potenciala globalizacije spremeniti v žrtev globalizacije.

Na nek način je kongres SMC neanalizabilen, ker ni ničesar, kar bi lahko analizirali. Popolna vsebinska praznost kaže na to, da se stranka sama na sebi po inerciji umešča na levo. Ker se ni osvobodila očaranosti s socialističnim modelom trboveljskih učiteljic, o ideologiji molči, zato pa jo toliko bolj poudarjeno izvaja v skladu z načelom, da država pod SMC nadzoruje in krepko obdavči vse živo. Tihi programski ideal SMC je velika, potratna, neučinkovita in šibka država. Ta je svetlobna leta daleč od dobrobiti slovenskega državljana: od vitke, poceni, učinkovite in močne države, ki dopušča dinamiko trga in nove možnosti za posameznike. Samoumestitev SMC v politično sredino spominja na Buratinovega osla, ki je umrl zato, ker med dvema kopama sena ni znal izbrati. Želja po centralnosti te stranke ostaja zgolj pogrošna želja, dokler ne bo programsko jasno opredelila, da se zavzema za spontano urejajočo se družbo na podlagi svobodne konkurence, država pa je omejena na to, da jamči za spoštovanje pravil igre, varovanje oseb in dobrin. Prej bo človek hodil po Marsu.

V nasprotju s tem je SMC zastopnica socialistične države, ki so jo zasedle politične frakcije in tajkuni v službi zasebnih interesov. Vsaka interesna skupina, ki smo jo opazili v Sežani, si na račun drugih v SMC prizadeva uresničiti svoj korporativni interes. V tem smislu SMC namesto privatizacije gospodarstva izvaja privatizacijo države. Nevidno roko trga je v zadnje pol leta bolj kot kadarkoli nadomestila vidna pest države. SMC je slepa, ker ne vidi, da se za videzom plemenitih socialnih nagibov zavzema za popolno podvrženje civilne družbe vsepričujočim državnim birokratskim mrežam. V tej stranki se je ta interes nekaj “etičnih” stremuških svetohlincev povzpel nad interes slovenskega naroda. Ta interes za lasten žep je koncept zaščitniške države, ki vsem (ne)zaposlenim na obroke deli porcije drobnih giric, namesto da bi dopustila, da si ljudje sami nalovijo velikih rib. V skladu z zakonom. Vsi kongresni klici k pravni državi so izzveneli v prazno, dokler nam iz SMC vladajo najresnejši kandidati za Dob. Začenši z bivšo šolsko ministrico in predsednikom vlade Cerarjem samim: če je Setnikar Cankarjeva za 600.000 evrov odstopila v enem dnevu, bi moral Cerar v skladu s svojimi etičnimi načeli za 300.000 evrov odstopiti v pol dneva.

SMC bi bila na ravni svoje naloge, če bi na svojo zastavo zapisala čistko vseh – predvsem lastnih – političnih pustolovcev in nesposobnežev, tajkunov in lopovov, izkoreninjenje korupcije, nepotizma in privilegijev, pa če je za to potrebno desetkrat povečati Dob. Ker pa je “pravna država” zgolj modno geslo, mnogi mladi in najsposobnejši Slovenci volijo z nogami, tistim, ki ostajamo, pa ne ostane drugega, kot da zavračamo vsakodnevne laži nesposobne vlade SMC in njenih režimskih trobil. Pred kongresno vladajočo elito SMC pač ne bomo idioti (Havel). Takšna, kot je, pomeni zaroto proti vsem slovenskim državljanom, ki že sedem let praktično živijo v kriznem izrednem stanju. Nekoč nam je vladala prva liga LDS in Slovenija je pod dr. Drnovškom napredovala: danes nam po drugi ligi LDS (Pozitivna Slovenija) s SMC vlada tretja liga LDS, ki je Sloveniji v najkrajšem možnem času vzela prihodnost, državljanom pa dostojanstvo.

Skratka, po kongresu SMC nič novega. Ali pač: kongres je bil demonstracija oportunizma te stranke in njenega voditelja. Po svojih potezah spominja na rimskega vodjo Fabija Cunctatorja (lat. cunctator = odlaševalec, mečkač), na breznačelnega političnega demagoga in v našem primeru lakaja socialističnih tajkunov.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. M. Blažič, Portal plus: Kongres SMC – Stranka meglenih ciljev
    =============

    Imajo jasen cilj:

    Svoje javnosektoraše (torej sami sebe) obdržati pri koritu in

    # blefirati evropsko komisijo, da izvajajo reforme, navidez izvajati tisto kar je začela Janševa vlada in čemur so takrat nasprotovali (posredno, ker so nasprotovali “ukrepom” vlade Bratuškove, ki je imela enak pristop. Glej #.

  2. Tudi Mramor naj bi pokasil dodatnih 600 tisoč evrov honorarjev, a ga Supervizor ga ni zajel

    Po navedbah naših virov iz ljubljanske Ekonomske fakultete naj bi sedanji minister za finance – ob svoji redni plači – pospravil v žep zelo podoben znesek kot odstopljena ministrica Stanka Setnikar Cankar
    Po naših zanesljivih informacijah naj bi tudi mnister za finance Dušan Mramor, podobno kot odstopljena ministrica za izobraževanje Stanka Setnikar Cankar, ob svoji redni zaposlitvi na ljubljanski Ekonomski fakultete, pa tudi v času, ko je bil finančni minister v vladi Toneta Ropa, na podlagi avtorskih ali podjemnih pogodb zaslužil okoli 600 tisoč evrov. Kar je sicer samo “nekaj deset tisoč evrov manj” od zdaj že bivše šolske ministrice, vendar je Mramor imel “to srečo”, da ga spletna aplikacija Supervizor (Komisija za preprečevanje korupcije), zaradi nekoliko različnega časovnega obdobja, preprosto “ni zajela”.
    Po navedbah naših virov iz Ekonomske fakultete je Dušan Mramor med leti 1998 in 2006 z avtorskimi hononarji in podjemnimi pogodbami na svoji matični fakulteti pokasiral približno 400 tisoč evrov. Ob tem, kot že rečeno, je bil redno zaposlen EF, med leti 2002 in 2004 pa tudi minister za finance.
    Nadaljnih (nekaj manj kot) 200 tisoč evrov iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb pa je Mramor zaslužil med leti 2006 in 2014 (torej skupno 600 tisoč evrov), pri čemer, pozor, je bil od leta 2007 do 2013 celo dekan Ekonomske fakultete.
    EKONOMSKA FAKULTETA IN MRAMOR ŠE BREZ ODGOVORA
    Če vse to drži, potem je Mramorjeva zgodba še kako, če ne za las podobna zgodbi odstopljene ministrice ter javno “osramočene” ministrice Stanke Setnikar Cankar.
    Natančna vprašanja, povezana z navedbami naših virov iz EF, smo že zjutraj posredovali na ljubljansko Ekonomsko fakulteto. Odgovora doslej sicer še nismo prejeli, smo pa od tam dobili nekaj neuradnih namigov, da “Mramorjeva fakulteta” natančnih podatkov o njegovih dodatnih zaslužkih uradno ne bo posredovala medijem, ker naj bi šlo za varovanje osebnih podatkov. Zato smo prošnjo za posredovanje natančnih podatkov naslovili tudi na finančno ministrstvo, oziroma direktno na Dušana Mramorja, s prošnjo, da nam, glede na izjemen javni interes, odgovori do 12. ure. Vendar tudi minister Marmor – vsaj zaenkrat – še molči.

    Bojan Požar

    • Torej kot sem že napisal. SMC je stranka jasnih ciljev. Obdržati stanje kot je. Policist npr. ne more honorarno delati izven svojega delovnika kot SP. Tudi upokojenec ne, ker bi mu odvzeli pokojnino. To si lahko privoščijo samo “naši”.

Comments are closed.