Mitja Štular se je rodil v Kranju. Študiral je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Je doktor elektrotehnike, strokovnjak za telekomunikacije, raziskovalec in predavatelj. Živi v Ljubljani. Je poročen in oče štirih otrok. Od maja 2012 do maja 2016 je bil član programskega sveta RTV Slovenija, zadnji dve leti mu je tudi predsedoval. Je civilnodružbeno aktiven kot direktor Zavoda za oživitev civilne družbe in soustanovitelj Civilne družbe za pravično Slovenijo. Skupaj z Jožetom Možino se je zelo angažiral, da bi slovenski misijonar na Madagaskarju Peter Opeka dobil Nobelovo nagrado za mir.
Gospod Štular, naj začneva z nacionalno medijsko hišo. Do maja letos ste bili predsednik programskega sveta RTVS. Državni zbor je aprila imenoval osem od 16 članov programskega sveta Radiotelevizije Slovenija (RTVS), ki jih državni zbor imenuje na predlog t. i. civilne družbe. Vas je presenetilo, da je vladajoča koalicija tako arogantno potrdila samo svetnike, ki so ideološko izrazito levo orientirani?
Takšen način kadrovanja je katastrofa že sam po sebi, v primeru nacionalnega medija, ki bi moral imeti v družbi izrazito nerazdvajalno vlogo, pa še posebej. Gre za koncept brezobzirnega izločanja vseh tistih, ki niso del vladajočih lobijev ali jim ne služijo zadosti zvesto.
Prav hudo presenetilo me to sicer ni, saj vladajoča koalicija na tak način kadruje skoraj brez izjem že ves mandat. Me je pa razžalostilo.
Tovrstna negativna kadrovska selekcija me vsakokrat znova zaboli, saj bi lahko Slovenija z nekaj več širine in odprtosti dosegala bistveno boljše rezultate prav na vseh področjih.
Kako komentirate dejstvo, da za programskega svetnika niste bili znova izvoljeni vi, ampak recimo levičarski skrajnež Domen Savič, ki drugače misleče zmerja s »klerofašisti« in »prasicami«, da ne naštevam naprej?
Gospod, ki ga omenjate, s svojo žaljivo nestrpnostjo očitno zadovoljivo izpolnjuje kriterije in merila vladajoče koalicije. Zato ga je imenovala. Druge razlage ne vidim. Vsaka izbira in imenovanje pa tudi neimenovanje je neke vrste sporočilo, s katerim tisti, ki imenuje, pove veliko tudi o sebi, svojih namenih in vrednotah. Dodatna zanimivost je tudi dejstvo, da je omenjeni gospod dobil podporo stranke, katere predsednik Miro Cerar je pred volitvami res veliko govoril o etiki in morali. Pa očitno ni mislil čisto resno.
Parlamentarni odbor za kulturo je septembra razpravljal o predlogu priporočil, ki so jih poslanci SDS pripravili, »da bi zagotovili neodvisno in nepristransko delovanje Radiotelevizije Slovenija (RTVS)«. Vladajoča koalicija je predlog zavrnila. Očitno je, da se požvižgajo na dejstvo, da moramo RTV-prispevek plačevati vsi državljani in si zato želimo profesionalno, objektivno in svetovnonazorsko uravnoteženo nacionalno televizijo …
Ko sem slišal za ta primer, sem šel najprej brat predloge. Ti so bili napisani tako, da se je z njimi praktično nemogoče nestrinjati. Bili so poziv k doslednemu spoštovanju Zakona o RTV, poklicnih meril in načel novinarske etike ter zagotavljanju verodostojnosti informativnega programa. Vse to so stvari, ki jih je RTV dolžna izpolnjevati, znano dejstvo pa je, da ji to večkrat ne uspe. Če kdo trdi, da je vse v najlepšem redu, se hudo spreneveda. Zato predlagana priporočila ne bi smela boleti nikogar niti v državnem zboru niti na RTV Slovenija. Morala bi biti priložnost za argumentirano razpravo. Takšne razprave, tudi v drugih okoljih, bi morale predstavljati korektivne povratne zanke, prek katerih bi RTV postajala boljša.
Veste, ta nepripravljenost, da bi se pogledali v ogledalo, je na RTV zelo globoka. Izrečena kritika, včasih že samo vprašanje, je bila v času mojega mandata velikokrat označena kot vmešavanje v novinarsko in uredniško avtonomijo.
S čigave stani?
S strani nekaterih novinarjev, urednikov, tudi številnih članov programskega sveta, ki so člani še danes. Ne vseh, da ne bo pomote, ne želim biti krivičen. A včasih je šlo za resnično množično organizirane akcije, v katerih so poskušali nevtralizirati programski svet, ki je v prejšnji sestavi očitno edini motil notranjo harmonijo.
Nedvomno je zato logično, da prihajajo civilnodružbene pobude, da bi ukinili obvezni RTV-prispevek, saj se ljudem zdi za malo, da plačujejo nekoga, ki jih potem žali ali se iz njih brije norca ali jih ima celo za drugorazredne državljane!
Zgodba je zelo preprosta. Ker gre za denar ljudi, bi se morala RTV precej bolj truditi, da dokaže, da so sredstva razumno porabljena; s profesionalnostjo, kvaliteto, objektivnostjo, transparentnostjo, skratka s kvalitetnim izpolnjevanjem nalog, ki so zapisane v zakonu. Če tega ni, je nezadovoljstvo upravičeno. In medija, ki tega poslanstva ne izpolnjuje, v Sloveniji res ne potrebujemo, vsaj ne s takšnim financiranjem.
Tega razmerja, odgovornosti RTVS do njenih financerjev torej, nekateri res ne želijo razumeti. Obnašajo se, kot da je denar plačnikov prispevka nekaj, kar jim brez dvoma pripada, plačniki pa nimajo prav nobene besede glede programa, vsebin in kvalitete ter o tem sploh ne bi smeli imeti svojega mnenja.
No, da bo mera polna, je programski svet RTVS oktobra razpravljal o televizijski oddaji Tarča z naslovom Splav − svobodne v odločanju, ki je bila deležna številnih kritičnih odzivov levičarske javnosti. Tudi med svetniki je prevladalo stališče, da je bila oddaja uredniški spodrsljaj. Ustvarjalcem Tarče so očitali problematiziranje ustavno zagotovljene pravice do splava. Zaradi tega je bila odstavljena celo urednica Tarče. No, meni osebno se je po drugi strani ta Tarča zdela dokaj objektivna in po dolgem času celo zanimiva, saj je bilo v njej slišati zelo različna menja o tej sicer zelo občutljivi problematiki …
V zvezi s tem je zanimivo dvoje. Tisti, ki so bili v času mojega predsedovanja svetu najglasnejši nasprotniki obravnavanja konkretnih oddaj ali prispevkov na programskem svetu, češ da s postavljanjem vprašanj, z opozarjanjem in utemeljenimi kritikami presegamo svoja pooblastila in posegamo v novinarsko avtonomijo, so naenkrat spremenili stališče. Sedaj, ko je glasovalna večina v svetu zadosti enoznačno sestavljena, menijo, da je obravnava potrebna. A očitno samo nekaterih primerov, npr. Tarče o splavu ali dokumentarca dr. Valentina Areha o Jugoslovanski ljudski armadi. Samo vsebin torej, ki so nekoliko drugačne od sicer prevladujočega levičarskega miselnega toka.
Druga tragika pa je, da RTVS s takšnim obnašanjem kaže, da res ne premore zadostne pluralnosti. Slika svet, ki je drugačen od resničnosti, tiste, ki bi to lahko tako ali drugače ogrozili, pa izloči ali onemogoči.
Dober primer je tudi oddaja Pričevalci dr. Jožeta Možine, ki jo bodo v naslednjem letu zagotovo poskušali vsebinsko skrčiti. Ocenjujem sicer, da je ne bodo povsem ukinili, bodo pa zmanjšali letno število teh oddaj, slišati je, da z nekaj čez 40 na polovico. Naj bralci sami presodijo, ali je takšna poteza upravičena. Osebno mislim, da je ta oddaja civilizacijski dolg vsem tistim, ki so bili umorjeni, preganjani, zatirani in zamolčani. Očitno pa odgovorna urednica kulture in direktorica televizije menita drugače.
Kako torej nacionalno RTVS narediti profesionalno, objektivno in svetovnonazorsko uravnoteženo? Je to sploh mogoče?
Hm, težko vprašanje. Teoretično bi bilo to sicer mogoče, če bi RTV Slovenija izostrila svoje čute do odstopanj od načel poklicne etike in določb, ki so zapisane v zakonih. A je notranje pripravljenosti premalo. Bojim se, da je šla zgodba že tako daleč, da bo treba razmisliti o korenitejši spremembi modela, tako financiranja kot tudi zagotavljanja kvalitete znotraj RTV-hiše.
Več: Demokracija
