M. Balažic, Portalplus: Primer Veber, vladna kriza in novi voditelji desne sredine

0

Verjetno med vami ni takšnega naivneža, ki bi po vsem povedanem in dokumentiranem še dvomil v to, da je obrambni minister Janko Veber za svojo stranko vohunil glede privatizacije Telekoma. Kristalno jasen je tudi motiv: še naprej blokirati omenjeno privatizacijo, da bi stranka ohranila kanale vpliva, finančne tokove in kadrovski nadzor.

Tu ni šlo zgolj za to, kar pravi predsednik vlade dr. Cerar: ne le, da je bila ministrova pot netransparentna, njen namen je bil do skrajnosti nelegitimen. Če bi obveljal za upravičenega, potem bi lahko vojaška obveščevalna služba OVS na ustno navodilo obrambnega ministra, ki si je prilastil ekskluzivno diskrecijsko pravico, tako rekoč brez omejitev delovala v civilni družbi. Doživeli bi množična kršenja človekovih pravic. Vrnili bi se v “zlate čase” delovanja proti-obveščevalne službe Jugoslovanske ljudske armade (KOS), ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sistematično izvajala strategijo s ciljem preprečiti demokratične procese in osamosvajanje Slovenije. Tako kot je tokrat minister Veber za vrh Socialnih demokratov (SD) nameraval sistematično izvajati strategijo s ciljem preprečiti procese liberalizacije gospodarstva in osamosvajanja civilne družbe.

Dokaz za to, da je vrh SD mimo Cerarjeve vlade pučistično vodil svojo lastno politiko, je v tem, da bi lahko Veber ubral povsem legalno pot prek Sveta za nacionalno varnost – pa je ni. O vsem bi lahko obvestil predsednika vlade in vlado samo – pa jih ni. Glede na izkušnje ne bi bilo čudno, če bi bila o proti-privatizacijski dejavnosti OVS namesto Cerarja obveščena Pahor in Kučan. Kakorkoli že, dejstvo je, da je SD znova strankarsko zlorabila ključne državne institucije – tokrat vojaško obveščevalno službo. Zgodovina se namreč ponavlja: pred dobrim letom je taista stranka, ki jo je vodil še Igor Lukšič, na enak način zlorabila neko drugo državno institucijo – diplomacijo. Lukšič je ob vednosti Kučana in Pahorja v poziciji dejanskega nad-predsednika vlade uporabil neizkušeno naivnost takratne predsednice vlade Bratuškove, da sta izrabila slovenskega veleposlanika v Avstraliji (vašega kolumnista) s ciljem začeti posle z Omanom. Za ta primer doslej še ni nihče odgovarjal, Komisija za boj proti korupciji pa relativno enostavno zadevo melje že devet mesecev. V primeru ministra Vebra bo pravici očitno zadoščeno takoj, ker je takšna volja politike.

Noben razumen človek ne bo odrekel pravice vladi, da razpravlja tudi o varnostnih vidikih privatizacije Telekoma, saj ima ta za majhno obrobno državico določene posledice. Toda takšna razprava je daleč od populizma SD, ki ima svoje politične, finančne in poslovne vidike. Predvsem pa gre za neizmerljivo velike neposredne posledice: po tej zadnji aferi bodo cene delnic Telekoma še padle. In dodatno bodo padle na podlagi že videnih padcev, ki so posledica proti-privatizacijske politike SD. Kdo bo tej stranki izstavil račun za trikrat nižjo prodajno vrednost Telekoma v primerjavi z izhodiščno izpred nekaj let? Prištejmo k temu še kolosalno škodo, ki jo je Sloveniji naredila Pahorjeva vlada in za več kot deset milijard povečala državni dolg. Ko seštejete vse skupaj, vas razumem, če vas v sveti jezi prešine ideja, da bi morali tako skrajno škodljivo stranko postaviti izven zakona in jo prepovedati. A žal rdeča tajkunska mafija še ni rekla zadnje besede proti slovenskemu delavstvu in Židanov kmečki lobi še ni čisto do kraja uničil slovenskega kmeta.

Prav zato bi morali zdaj vodstvo te stranke spodbuditi za odhod iz vladajoče koalicije: ker za prepoved SD ob slovenski “pravni” državi ni veliko možnosti, ker so volitve nekje v negotovi prihodnosti, da bi volivci SD dokončno zabrisali iz parlamenta, je na vodstvu SD, da namesto koristolovskega cincanja pokaže pogum in sama odkoraka iz Cerarjeve vlade. To je za tako politično in etično propadlo stranko morda zadnja možnost, da si pridobi nazaj vsaj del volivcev, ki so ji ubežali k bolj noro levioletni Združeni levici. Vladno trobilo “Delo” je objavilo, kako si volivci ne želijo razpada obstoječe koalicije (bojda 64 % proti in 15 % za razpad). Če že, bi te podatke – tudi če jih je objavil pregovorno pristranski medij – morali brati tako, da si volivci ne želijo novih volitev zato, ker ne vidijo odločne alternative. Kar vidijo njihove mazohistične oči, je Cerarjeva vladna koalicija, ki je v permanentni politični krizi od svojega nastanka naprej. Še ena vlada, ki ne dela, ki ne sprejema nujnih reform, ki se nenehno ukvarja sama s seboj in izgublja dragoceni čas.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.