M. Balažic, Portal plus: Zakaj bo Kučan vedno premagal Janšo

9
318

Ne vem, kje stojite politično in kako prepoznavate, kaj je levo in kaj desno. Sredi devetdesetih let je bila popularna popevka Giorgia Gabra “Destra/sinistra” (Desnica/levica), katere besedilo je šlo takole: “Kopati se v kadi je desničarsko, prhati se pa levičarsko, zavojček Marlboroja je desničarski, pretihotapljen pa levičarski…”

Skratka, ne glede na to, ali se kopate v kadi ali prhate pod tušem in s čim se zakajate, v Sloveniji nastopi dodatni zaplet: ko se delijo – kot bi dejal Hegel – ovce od koz, imamo v podalpskih dolinah prvo zagato že v tem, da na klasični politološki model dvojice progresistična levica-konservativna desnica sede na glavo obrnjena dvojica kapitalistična levica in socialna desnica. Če k temu dodate aktualno razmerje do privatizacije, potem lahko govorimo celo o konservativni levici in napredni desnici. In končno imamo za desert tu še kulturni boj, ki ga po svoje ovekovečata obe poosebljenji “bele/črne” in “rdeče” provenience: Janša in Kučan. Če ste zadnji teden spremljali Janševo petelinjenje in vabila Kučanu na neposredni duel, vas moram, če spadate med SDS-jevce, razočarati: Janša nikoli ne bo politično potolkel Kučana in desnica ne levice. Poglejmo, zakaj.

Odgovor na zastavljeno vprašanje se ne skriva v nekakšni politični preferenci vašega kolumnista, temveč je strukturne narave. Običajna porazdelitev ustavnega loka političnega pluralizma je neke vrste ménage à trois: ena leva in ena desna stranka, vmes liberalci na sredini. V primeru dveh strank liberalce najdemo na notranjih robovih obeh, predvsem v časih gospodarskih kriz pa se lahko deli leve in desne stranke radikalizirajo in iz zmerne prelevijo v skrajno levico ali desnico. V Sloveniji je celoten spekter preferenc na vrednotni premici enakost-svoboda pomaknjen v levo in v prid enakosti: tako imamo skrajno levico (Združeno levico, ki zagovarja egalitarizem, avtoritarizem in komunizem s človeškim obrazom), zmerno levico (SMC, SD, DeSUS in ZaAB, ki zastopajo demokratični socializem, torej demokracijo in egalitarizem), nekje med sredino in zmerno desnico najdemo SDS in NSi (obe promovirata socialno državo, se pravi demokracijo in kapitalizem s človeškim obrazom, cepljen na krščanski socializem), prostor med zmerno in skrajno desnico pa je prazen. Tam, kjer bi na točki zmerne desnice običajno našli veliko desno-sredinsko stranko liberalnega kapitalizma, ne najdemo ničesar, kajti slovenski kapital se plodi, raste in umira v Kučanovem zavetju na levi. Za primerjavo, ki mi je blizu: v Avstraliji, denimo, je spekter preferenc pomaknjen v desno: ko govorimo o obeh glavnih strankah, bi lahko laburiste imeli za našo SDS, liberalce pa za NSi.

Vsakomur je celo v Sloveniji takoj jasno, da levica obstaja le, če obstaja desnica – kjer ni desnice, ni levice, pa tudi sredine ne. Tudi če za trenutek ne razmišljamo o možnosti večinskega volilnega sistema, ki bi v hipu izničil omenjeno anomalijo, slovenski volivci nimajo na izbiro niti sredinske liberalne stranke niti moderne konservativne desne stranke. Zakaj je temu tako, nam pomaga razumeti Dahlov diagram liberalizacije in participacije: Slovenija je za svoje izhodišče še koncem osemdesetih let imela model zaprte hegemonije, torej partijske diktature in avtoritarnega političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Le tri leta po prvih demokratičnih volitvah 8. aprila 1990 je cvetela poliarhija v smislu visoke stopnje demokratizacije in liberalizacije. Od tod so se nekatere bivše komunistične države razvile v smeri vključujoče hegemonije (Hrvaška, Rusija), Slovenija pa je z vladavino LDS dobila model oligarhije s politično konkurenco. To pomeni, da sicer imamo opozicijo (ki je le za kratek čas trikrat prekinila hegemonijo socialistične oligarhije), vendar sta stopnji liberalizacije v ekonomiji in demokratizacije v politiki na izjemno nizki ravni: vlada nam tovarišijski kapitalizem in vsemogočna država.

To nas mora navesti k sklepu, da imamo v Sloveniji nepopolno uresničeno demokracijo, ki je omejena, nestabilna in z nizko stopnjo participacije. Tu vprašanje večinskega volilnega sistema in števila strank postane odločilno: znameniti ameriški politični teoretik Robert Dahl vztraja, da mora racionalna strategija razvoja liberalne demokracije omejiti število strank. Če obstajata vsaj dve stranki, ta omejitev ni v ničemer povezana z omejevanjem svobode, mišljenja, kritike in opozicije. Slovenska reciklaža množice levih strank je v nasprotju z demokratičnimi načeli in služi zgolj enemu cilju: skozi podtaknjeni kulturni boj do te mere kompromitirati opozicijske desno-sredinske stranke in njihove vodilne osebnosti, da te ne morejo več resno tekmovati na političnem trgu. Janez Janša je v tem smislu – deloma nameščeno in deloma upravičeno – s pomočjo režimskih trobil v javnosti tako razsuta politična znamka, da njegova stranka nikoli več ne bo mogla čez dobrih 20 %. Prav tako je NSi tako marginalizirana na obrobje, da ji je brez resnih posegov in okrepitev povsem nemogoče zlesti čez 10 %. Zdaj pa računajte: 20 % + 10 % = 30 %. Kak odstotek več ne spremeni dejstva: bogati nabor različnih levičarskih političnih identitet od skrajnih levičarjev do socialnih liberalcev bo v prihodnje vedno potolkel uborno desno sredino. Zato se lahko Kučan tako privoščljivo posmehuje Janši: you are dead meat!

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Kar se mene tiče sta SMC in vsaj zadnjih deset let SD (sodim po njihovih dejanjih) zmerno desni liberalni stranki. NSi je konzervativna desna in je že bolj proti pravi desnici, medtem ko se SDS že en čas pomika proti skrajni desnici.

  2. Kar mi je spodbudno pri tej zanimivi analizi, ki ni nujno, da povsem drži, da celo v Sloveniji obstajajo družboslovci- politiki- politični analitiki ( nekje v teh pojmih bi se dalo zaobjeti Milana Balažica), ki se z leti v svojih nazorih pomikajo iz skrajne levice proti desni. Morda celo čez sredinsko linijo.

    To je sicer na zahodu precej naravno. ( Leta prinesejo več modrosti, umirjenosti, manj zaletavosti) Pri nas smo bili doslej pri “analitikih” bolj priča prehodov iz desne na levo- recimo Markeš, Steinbuch. Raje ne bom o tem, kaj si o takem prehajanju mislim.

    Podvomil bi le v sintetični zaključek Balažica, ki ” desni strani” v Sloveniji jemlje vsako upanje. Po letu 2000 se je tudi tretji mandat Drnovška in LDS zdel tako samoumeven, da te vladavine “nikoli” ne bo konca. Pa je prišlo leto 2004.

    Kučanova vladavina bo prej ali slej premagana. Če ne prej, po njegovi smrti. Njegovo mesto v slovenski zgodovini bo primerno mestu komunističnega voditelja in aparatčika in velikega spletkarja.

  3. Vsega so krivi mediji. Npr. tega, da ima komentator Nik SDS za stranko,ki se že nekaj časa pomika proti skrajni desnici. Mediji so vzpostavili vzporedno resnico, ki je prevladala nad pravo. Pri nas so namreč dosledni napori za revizijo slovenske zgodovine ter popravo krivic ter očiščenje slovenskega gospodarstva lopov vseh vrst skrajnodesničarska politika. Sprevrženi mediji preprosto igrajo na karto lenih ljudi, ki jim ni do logičnega sklepanja in razmišljanja z lastno glavo. Človek ne more verjeti, da po poldrugem desetletju več kot pol Slovencev še vedno verjame v partizansko zgodovino in resnično zgodovino ter v izmišljeni nacionalni interes in ne vidi resničnega interesa Kučanove klike.

        • Ker je to še vedno TABU tema !

          Če ima družina tabu temo o kateri se ne govori, gre prej ali slej nekaj narobe. Vsaj dokler se to ne razčisti in pove.
          Šele potem se odnosi začnejo lahko urejat.

  4. Razpravljanje o strukturni razdeljenosti političnega prostora v Sloveniji, njegove neprimernosti v primerjavi z resnično demokratičnimi državami, je preprosto nepotrebno in odveč.

    Slovenija je v tem trenutku še vedno v objemu komunističnega sodstva, komunističnega medijskega pranja možganov na 45 letni podlagi, obvladovanje kapitala v državni lastnini istih političnih sil, ki so ga obvladovale že v prejšnji državi in ki mlade generacije še vedno vzgaja v duhu nekdanjega režima.
    S takim bremenom je Slovenija neprimerljiva s katerokoli resnično demokratično državo in postane primerjava političnih razmer med našo državo in Avstralijo prispevek, ki ne vodi nikamor.

    Reševanje Slovenije iz komunistične kloake gospodarskega in demokratičnega nazadovanja se je treba lotiti pri vzroku. Ta pa leži v državni lastnini, v kateri se še vedno finančno napaja politika neprekinjene in nezmanjšane komunistične kontinuitete. Dokler ta vzrok ne bo odstranjen s transparentno razprodajo najboljšim ponudnikom, ni mogoče pričakovati prekinitve te kontinuitete.

    Za dosego tega cilja bo potrebna zelo trdna predvolilna koalicija nekomunističnih političnih sil (strank), v katerih programu bo morala biti zgoraj omenjena prioriteta na prvem mestu.
    V slovenskih razmerah je namreč državna srebrnina največja ovira, ki preprečuje prehod med demokratične države.

  5. V slovenskih razmerah je namreč državna srebrnina največja ovira, ki preprečuje prehod med demokratične in gospodarsko razvite države.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite