M. Balažic, Portal plus: Siva diplomacija Karla Erjavca

Vseh Erjavčevih bedarij ni mogoče niti našteti. Poglejmo si le nekaj njegovih iztočnic, ki bi mu jih ne zavidal niti zunanji minister Butal.

Če bi bila Slovenija urejena država, njeni volivci pa povprečno normalni, bi moral Karl Erjavec že zdavnaj pasti. Ne toliko zaradi siceršnjega političnega šarlatanstva, kjer že več kot desetletje za nos vodi določeno družbeno skupino, ki jo z nenehnih mehkim ustrahovanjem drži v pokornosti. Predvsem gre za to, da je z njim slovenska diplomacija dosegla takšno dno, ki ga pred Erjavcem ni bilo možno niti misliti. Poleg ponavljajočih se kršitev zakona o zunanjih zadevah in pravil diplomatske službe namreč Erjavec kot zunanji minister izkazuje takšno stopnjo nevednosti in diletantizma, da neposredno škodi zunanjepolitičnim in gospodarskim interesom Slovenije. Ne samo, da v življenju ni prebral niti ene knjige s področja mednarodnih odnosov, slovenska zunanja politika je grobo izrabljena v korist notranjepolitičnih spopadov. Ta vdor najbolj pritlehnega populizma v sfero diplomatske stroke in veščin meče seveda posebno luč tudi na predsednika vlade Mira Cerarja in njegova proslula etično-strokovna merila, ki se že nekaj časa valjajo po političnem blatu.

Če bi bila Slovenija urejena država, bi moral biti Erjavec po zadnjem pogovoru za MMC odstopljen, strokovna javnost bi se zgražala, opozicija pa bi proti njemu vložila interpelacijo. Toliko bedastoč na kupu je svojevrsten negativni dosežek, ki simptomatično kaže na naslednje dejstvo: dokler bo DeSUS v vsaki vladi, se Sloveniji ne obeta dolgoročna gospodarska rešitev, dokler je Erjavec zunanji minister, pa bo Slovenija zadnja umazana cunja na diplomatskem zemljevidu. Hočete vedeti, zakaj? Znameniti teoretik mednarodnih odnosov Hans Morgenthau med dejavnike nacionalne moči prišteva tudi kvaliteto vlade in diplomatske službe: po teh merilih Erjavec že tako vprašljivo kvaliteto Cerarjeve vlade spravlja blizu ničte vrednosti, medtem ko je diplomacija kolateralna škoda tega, kar bi zaslužilo ime konjskega mešetarjenja. Vseh Erjavčevih bedarij ni mogoče niti našteti. Poglejmo si le nekaj njegovih iztočnic, ki bi mu jih ne zavidal niti zunanji minister Butal.

Erjavec uvodoma zatrdi, da ima Slovenija “avtonomno zunanjo politiko”, ki je – ne glede na članstvo v zavezništvu NATO in EU – še enkrat, “povsem samostojna”. Ko pa ga zvijačni novinar povpraša, po kakšnih kriterijih Slovenija (skupaj z nekaterimi drugimi državami) proti določenim državam uveljavlja sankcije (ZR Jugoslavija, Iran, Rusija), z drugimi pa sklepa ugodne gospodarske sporazume (Izrael, Maroko), Erjavec prostodušno odvrne, da pač “nismo otok sredi oceana”, da smo del EU in OZN in da “se tam oblikujejo ta stališča”. Skratka, slovenska zunanja politika je povsem samostojna tako, da se njena stališča oblikujejo na mednarodnih forumih (!). Z eno besedo: shizofrenija. Slovenija samostojno podpira stališča drugih, zato je lahko posledično neodgovorna: gospodarske sankcije, denimo, proti Rusiji po Erjavcu ne delujejo, kar je notorična bedarija, skregana z dejstvi na terenu. Članstva in zavezništva za Erjavca niso resna zadeva, ker mu ni jasno, da bi bil brez NATO Putin že v Kijevu, njegovemu neresnemu predlogu, da bi Slovenija posredovala v sporu med EU in Rusijo zaradi Ukrajine, pa so se tedaj smejale tudi krave. Vse to je kajpada posledica kroničnega pomanjkanja strateškega analitičnega premisleka, ki bi težil k zahodnemu privlaku Rusije, kateri za ovratnik diha kitajska velesila.

Veliki Erjavec ima pač transkontinentalne razsežnosti in bi mešetaril po svoje, ne glede na to, da “smo se na referendumu leta 2003 pač odločili za vstop v zvezo NATO”. Tipična slovenceljska ne tič-ne miš drža: navzven sprejeti očetovski univerzalizem vrednot Zahoda, navznoter pa do njega ohranjati distanco in ostati zvest specifičnemu zatohlemu politično-sadističnemu imperativu cankarjanskega materinskega nadjaza. Še drugi primer: Erjavec razlaga, da zahodne države Asadov režim v Siriji zaradi množičnih kršitev človekovih pravic obravnavajo kot nedemokratičnega, medtem ko Rusija vztraja na stališču, da bi to bil poseg mednarodne skupnosti vmešavanje v notranje zadeve Sirije. Kakšno je slovensko stališče? Ga ni, Erjavec ga ne izusti, čeprav “mi o tem sami odločamo”. Pa kaj bi to: če Slovenija nima niti približka konsistentni zunanji politiki, bo vse svoje dobre zunanjepolitične namene zapisala v novo deklaracijo o zunanji politiki. Ker nimamo dejanske zunanje politike, jo bomo vsaj mislili skozi deklaracijo: naša zunanja politika je pač tako dobra, da ne sodi na ta svet ampak v nebesa. Če že, Slovenija potrebuje zgolj neko temeljno zunanjepolitično platformo, namenjeno predvsem internacionalizaciji gospodarstva, ne pa visokih deklaracij, ki omogočajo točno to, kar počne Erjavec – to, da ne misli zunanje politike.

Cilj te naj bi v prvi vrsti bil povečati ugled in prepoznavnost Slovenije, k čemur mora po Erjavcu svoje prispevati tudi politika. Če kot kriterije ugleda in prepoznavnosti naštejemo močno gospodarstvo in njegovo rast, nizko zadolženost države in stabilno politično okolje, je na dlani, koliko so k temu prispevale vse vlade, v katerih je Erjavec sodeloval. Nič – ali bolje: nekoč perspektivna Slovenija z Erjavcem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič. Za raison d’etat je Erjavec morda enkrat slišal govoriti po radiu, zato pa toliko bolj izpostavlja gospodarsko diplomacijo, ki da vendarle deluje. Deluje, a slabo: sistem je še vedno razparceliran na množico dejavnikov, veleposlaniki so omejeni, birokratske ovire enormne, zato ne pričakujte velikega odpiranja novih trgov (ste že slišali, da Američani novo svetovno os selijo v azijsko-pacifiški prostor?) ali tujih neposrednih investicij – vsaj ne pod to obupno nedelavno vlado. Brez teh investicij pa je Slovenija gospodarsko propadla država.

Biseri Erjavčevega pogovora pa so skriti v njegovem izjemnem (s)pregledu bližnjevzhodne problematike. Zanje so se problemi na Bližnjem vzhodu začeli z napadom na Irak leta 2003 – tako kot so se problemi za Slovenijo začeli s približno istočasnim vstopom Erjavca v zaporedne vlade.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.