Slovenija je v razmerah, ko se bo morala vsaka nova desna sredina soočiti z razbohoteno socialno demagogijo, kamor se kanalizira velik del sicer produktivnega družbenega nezadovoljstva. Nezadovoljstva z vlado SMC, ki ostaja lakaj sindikalističnih šefov in pojavna oblika vsemogočne državne birokracije. Liberalni prelom s socialističnim režimom ne bo mačji kašelj, kajti ta s svojimi ideološkimi aparati države suvereno obvladuje vse sfere.
Pred nekaj dnevi je predsednik vlade Miro Cerar v pogovoru za STA za marec napovedal kongres Stranke Mira Cerarja (SMC), ki naj bi na dnevnem redu imel tudi spremembo imena stranke. K slednjemu se še povrnemo, kajti ključni Cerarjev poudarek je bil na razmerjih med EU, Grčijo in Slovenijo. Takole je dejal: “Slovenija zato ne more in ne sme pristati na kakršen koli odpis dolga ali kakršen koli ukrep, ki bi Grčijo razbremenil njene objektivne zavezanosti k strukturnim reformam”.
Slovenija, žal, v tem pogledu ni Grčija: vlada SMC se ne čuti zavezana resnim strukturnim reformam, ker je pritisk iz Bruslja popustil. Za Cerarja so namreč samo Grki tisti, ki “morajo opraviti osnovne naloge, h katerim so se zavezali”. Za Slovenijo pa si Cerar nasprotno “želi manjšega pritiska evropskih pravil”, da bi glede nujnih reform, po katerih gospodarstvo kliče že desetletje in več, lahko še naprej in obilno počel nič in vozil nazaj v prihodnost. Konec koncev je pri levičarskih strankah bila prihodnost vselej v funkciji preteklosti: kaj spoštovanje ekonomije, po predsedniku vlade “moramo spoštovati zgodovino in se z njo pomiriti”.
Ta fraza je samo nov način, kako SMC nadaljuje levičarski kulturni boj, da ji ta prinese obupno potrebno podporo volivcev, ki iz meseca v mesec rapidno pada. V praznini stranke brez barve, vonja in okusa predsedniku Državnega zbora Brglezu ne preostane drugega, kot da Slovence vabi, naj se zgledujejo po borcih Pohorskega bataljona. Pa menda ne misli resno? Še kako, saj sam priznava, da v SMC “ne vedo več natanko, kako naprej”. Samokritika je na mestu: “SMC je izgubila zalet, odločnost, voljo in navdih za nove skupne cilje” – kot da lahko izgubiš nekaj, kar nikoli nisi imel. Po tovarišu Brglezu “je treba za prihodnost ohranjati spomin na preteklost”, ker je pod vladavino SMC naša prihodnost nedvomno oblikovana po naši preteklosti, z eno besedo – revščini. Ker sodi po sebi in svoji kliki, sredi te relativne slovenske revščine Brglez še vedno vidi “relativno blagostanje”. Toliko oba prvaka pred kongresom SMC o sposobnosti prepoznavanja načela realnosti. In toliko o stranki, kjer se zdi, da sta tako Cerar kot Brglez sledila Nietzschejevemu nasvetu: “Prizadevaš si, da bi se pomnožil? Poišči si ničle!”
V skladu s Cerarjevimi in Brglezovimi besedami predlagam tudi preimenovanje SMC: Socializem Mira Cerarja. S takšnim preimenovanjem stranka ubije tri muhe na en mah: a) ni potrebno menjati kratice, ki je postala sinonim za še eno nesposobno vlado; b) ohranja arhaični kult osebnosti utemeljitelja stranke, ki ima ves čas na svetu, da se usede, pogovori, in dobro premisli, preden ne stori ničesar; in c) s pravim imenom “socializem” je poimenovana praktična dejavnost bohotne pogoltne države, ki v popolni brez-idejnosti SMC lahko računa na svojo večnost.
Obenem bo to glasni opomin, da socializem v Sloveniji ni zgodovina in da ga vse preveč radi štejemo v preteklost. SMC je s svojo reformno nedejavnostjo novi glavni podpornik mrhovinarskega socializma, virulentne bolezenske klice, ki deluje iracionalno, toda v svoji iracionalnosti skrajno metodično in brutalno. Tokrat imamo opravka s simbolno brutalnostjo: nekdanja realna brutalnost ni več potrebna, saj se dresura državljanov dogaja ob naslonitvi na kompleks bogate proti-liberalne ideologije in vsakovrstne skrajno-levičarske, komunistične in sindikalistične parole.
Kratica SMC pomeni nadaljevanje socializma z drugimi (beri: tajkunskimi) sredstvi. Po svoji nedemokratičnosti, gospodarskih zablodah in socialni perverznosti spominja na socializem LDS, kjer so leta 1994 z združitvijo vulgoliberalcev in socialistov socialisti postali liberalci, še zadnji liberalci pa socialisti. Nespodkopana trdnjava starega reda je po montiranem razpadu Demosa pregazila zmerne krščanske demokrate, demokrate in liberalce ter tako paralizirala meščanske stranke. V Sloveniji se je zgodilo nekaj usodnega: socializem je dobil čas, da se ves pomlajen postavi nasproti slovenski pomladi. Ideja dokončanja slovenske demokratične revolucije s preloma osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja je bila za dolgo vrsto let pregnana v geto razumniških diskusij. Tudi ko je začela Slovenija po letu 2008 gospodarsko in politično propadati, je ta ideja ostala nemočna in životari naprej le zato, da se jo smeši kot nepoboljšljivo politično romantiko. Tako so se volilni odstotki liberalnih in konservativnih sil vse bolj zmanjševali: kar je bilo označeno za “desnico”, ni moglo na dolgi rok uspeti – zakaj? – zato, ker so še vedno misli vladajočega socialističnega razreda vladajoče misli. Vladani se identificirajo s svojimi socialističnimi gospodarji, da bi tudi njim v naročje padla kakšna drobtinica. Ali pa jim je za politiko itak mar toliko kot za lanski sneg: “naivni” pozivi k apolitičnosti delajo uslugo zgolj vladajoči socialistični eliti.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
