M. Balažic, Portal plus: Miro Cerar – Naš novi Edvard Kardelj

1

Prejšnji teden je tovariš Miro Cerar na posebnem posvetu o ekonomski demokraciji razvil celo vrsto pomembnih misli o delavski participaciji, socialnem podjetništvu in zadružništvu.

V vlogi predsednika vlade in SMC (beri: Stranke marksističnega ceha) je poudaril, da mora Slovenija po Stalinovi Moskvi, Titovem Beogradu in Kučanovi Ljubljani nadaljevati genialne socialistične gospodarske in politične zamisli, katerim so “zelo predani tudi ministri in državni sekretarji” njegove vlade. Posebni pomen pri tem ima nadaljnji razvoj Kardeljevih “Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja” v vseh razsežnostih: 1) slovenski politični sistem je in bo ostal sistem državne lastnine; 2) slovenska demokracija pod SMC je zgodovinska oblika diktature proletariata; 3) SMC je vodilna avantgardna sila slovenske družbe, ki ji bratsko pomagajo organizacije sindikatov, mladine in borcev; 4) tako imenovane svobode in pravice posameznika so omejene s svobodo države, ki jo vodijo kadri SMC po uveljavljenem načelu “ni važno, kaj zna, važno je, da je naš(a)”.

V tem smislu je tovariš Cerar predstavil kandidatko za novo šolsko ministrico Klavdijo Markež: je delavsko-kmečkega porekla, načelovala je Ljudski univerzi Krčevina pri Ptuju, napisala ni nobenega tehtnejšega strokovnega članka, nikoli ni delovala v tujini, je predana socializmu SMC in njenemu vodji, predvsem pa se odlikuje po pretanjenem okusu za oblačenje v vzorce določenih afriških živali. Tako Cerarjeve “Smeri razvoja” kot omenjeni vzorci tovarišice Markeže kažejo na plodno združevanje vodilnega načela SMC, da moramo slovensko prihodnost ustvarjati po vzoru na preteklost, pri tem pa nam v oporo služijo večno zim-rdeče modrosti kumrovške šole. Opremljeni s to vednostjo nam nič ne morejo nobena bruseljska navodila o umiku politike iz upravljanja državnih naložb, privatizaciji in strukturnih javno-finančnih reformah. Ne Slovenija, EU še naprej kaže bolezenske znake s tem, da Sloveniji svetuje, medtem ko bo um slovenske province kmalu postal svetilnik socializma za ves svet. Kaj so keltski tigri proti ptujskim tigricam!

Razumen človek se lahko po tem, ko je od predsednika vlade slišal, da bo Slovenijo iz krize in razvojnih blokad potegnila ekonomska demokracija, lahko zgolj prizanesljivo nasmehne. Sveta socialistična preproščina, ki bi ne bila vredna pozornosti, če ne bi Cerar zatrdil, da so ji ministri njegove vlade “zelo predani”. Če ne bi bili ti “cerarizmi” skrajno nevarni za šibak slovenski gospodarski položaj, bi takšne izjave pripisali temu, da Miro malo po petdesetem – kot se rado zgodi – znova doživlja svojo mladost. Ob svoji polnoletnosti je moral zagotovo brati študentski list Tribuno, ki je izhajala s parolo “Naj živi proletarska revolucija!”, v njej pa se je ultra-levičarska udarna trojka (Igor Bavčar, Srečo Kirn in Bojan Korsika) tolkla za delavski razred in komunizem. S temi slovenskimi levičarji že od tistih časov naprej ne moremo ne gor ne k sreči ne v boj. Vedno znova si namreč domišljajo, da zmorejo Slovenijo oblikovati po svojih lastnih slabo premišljenih idejah. Dovolj je, da si proti Janši, Cerkvi in za partizane, v zadnjih dveh desetletjih po propadu komunizma in osamosvojitvi pa je se k tem značilnostim ne-mišljenja prišteje še zaničevanje liberalizma.

Politični in ekonomski liberalizem je novi najpomembnejši grešni kozel: slovenski socialisti so skupaj s SMC v njem našli zlobnega (po možnosti tujega) kapitalista, ki bo uničil slovenska podjetja. S SMC že ničkolikokrat ponavljamo že videni in vsakič povsem neuporabni socialistični program, medtem ko dejanskega liberalnega niso preizkusili še niti enkrat. Pa socialistom ni potrebno menjati vere in žebrati Hayekove mantre o tem, kako velja urejanje naših skupnih zadev, kolikor je le mogoče, prepustiti spontanim družbenim silam in pri tem uporabljati čim manj prisile. Slovenskim socialistom se tudi ni treba zgledovati po velikih liberalnih političnih voditeljih, ki so spremenili podobo sveta. Dovolj bi bilo, da bi se vsaj malo ozrli po lastnem ideološkem dvorišču. V Nemčiji so glavni del strukturnih reform, denimo, izvedli Schroederjevi socialdemokrati, v Avstraliji so ključne liberalne reforme izpeljali laburisti (Hawke in Keating), v ZDA se demokrati še danes zgledujejo po Rooseveltu, ki je nekoč izjavil, kar danes bolj kot kdaj koli velja za Slovenijo: to, da gre pri reformah za “program, katerega temeljna teza ni ta, da sistem svobodnega podjetništva, utemeljenega na dobičku, v tem obdobju ni uspel, temveč ta, da ga sploh še nismo preizkusili”.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Bravo. Ravno nekaj takega sem si mislil. Potem ko je Luka Mesec prišel ven z demokratičnim socializmom, Cerar nadaljuje z “demokratično ekonomijo”. Saj ne moreš verjet, da je sploh možno toliko kombinacij iz teh par pojmov. 🙂

Comments are closed.