Kmalu bo leto od tega, ko se je skupinica visokošolskih učiteljev z ljubljanske univerze odločila, da po nekajmesečnem cincanju vendarle ustanovi novo stranko. Čas je bil kot naročen, saj je predčasno padla že tretja slovenska vlada.
Ljudstvo je bilo po letih krize nad starimi obrazi globoko razočarano in videti je bilo, kot da sta samo en človek – dr. Miro Cerar – in njegova istoimenska stranka tista, ki sta dovolj nova, močna in odločna, da bi stvari spravila v tek. Navidezno neomadeževani Cerar je privlačil volivce, ker je izžareval zaupanje, kot da bi lahko uresničil vse, kar bi hotel. Okrog sebe je po negativnem načelu selekcije zbral pisano množico od nekdanjih udbovcev do sedanjih karieristov. Napredovali so zgolj ubogljivi in lahkoverni oz. vsi tisti, ki so brez lastnega trdnega prepričanja. Tisti ljudje, ki zaradi svoje nenehne eksistencialne krize vseskozi čutijo neznosno potrebo po tem, da se nečemu ali nekomu podredijo, so povečini nasedli Cerarjevi demagogiji. Pri tem ni šlo toliko za vsebinske zastavke, ki jih praktično ni bilo, temveč za golo formo – za to, da je Cerar v svojem pohodu na oblast deloval kot potencialni veliki vodja.
Popolna personifikacija SMC je v nadaljevanju pomenila, da se mora vsak funkcionar te stranke brez izjeme podrediti Cerarjevi osebnosti. Obveljala je formula: stranka, to sem jaz. Ali določneje: SMC, to je nekaj pod črko S Mira Cerarja. Cilji vsakega člana SMC so ne glede na nerodno preimenovanje stranke še vedno cilji Mira Cerarja: vsak član mora razmišljati kot Miro Cerar, se pravi, da ne sme misliti. V stranki zato ni sledu demokracije. Kar v SMC vlada, je Gleichschaltung vseh glav, kar dokazuje, da ljudem tudi v 21. stoletju ni pretirano težko odvzeti njihove zmožnosti, da razmišljajo neodvisno. Tako SMC vodi tudi državo: Cerarjeva vlada je vlada javnega sektorja: vsi smo državni uradniki, tudi podjetniki in zasebniki so v funkciji državnih uslužbencev, kajti država jim je blagovolila dovoliti obstoj. Vse določa država in vlada je skupinski odbor največjih tajkunskih in privilegiranih socialnih interesnih omrežij in skupin. Skratka, slovenska država prihodnosti je pruski ideal uradniške države iz preteklosti.
Nobenega strahu ni, da bi vladajočo stranko doletelo zapoznelo spoznanje, da se je o svoji vladni politiki motila od samega začetka. Obstaja namreč nespravljiva razlika med velikodržavnim programom SMC in liberalnim programom minimalne države. Prav pot SMC je dokazano napačna, a ga ni človeka, ki bi Cerarja prepričal v to napačnost. Razviti svet se moti in SMC ima prav, zato se bo moral ta svet spremeniti in prilagoditi Cerarju. V tem je njegova usodna domišljavost. Cerar ne more storiti tistega, kar obljublja, ker izhaja iz zgodovinsko napačne in anahronistične predpostavke močne države. Namesto sprostitve potencialov civilne družbe, osebne svobode, zasebne pobude in tržnega tekmovanja, politika te vlade nadaljuje vojno proti civilni družbi, ki jo s svojo presežno oblastjo omejuje na najmanjši možni prostor, poleg tega pa jo odira z visokimi davki. Takšni čezmerni proizvodnji oblasti je treba postavljati meje, ker postaja za slovenske državljane in njihovo svobodo ogrožajoča.
Nevarno je to, da nas skuša vlada SMC – spomnite se samo kongresa te stranke, kjer so delegatom prepovedali razpravo – skupaj z drugimi strankami levice voditi in usmerjati skozi vse naše življenje. Način, kako je bil spremenjen družinski zakon, kaže, da hoče levica sprejemati zakonodajo, s katero bi ljudi prisilila k nekemu določenemu načinu vedenja. Takšno oblast, ki bolje od vsakega posameznika ve, kaj je zanj dobro, po Foucaultu imenujemo pastoralna oblast. V nekem smislu je Cerkev dobila v državi hudo konkurenco – s to razliko, da cerkveno kanonsko pravo nima zakonske moči nad ljudmi, ampak le moralno. Država pod vladavino SMC pa predstavlja oblast pastirja nad čredo, ki se uveljavlja z zakonom: nadzoru sledi preverjanje, ne-uboganju poboljševanje in kazen. Tej presežni oblasti se lahko upremo na tri načine: prvič, kot Solon, z omejevalno zakonodajo tako, da se uporabi opozicijske stranke; drugič, kot Platon, s pedagogijo oblasti tako, da se uči skozi javni protest; in tretjič, kot kiniki, z norčevanjem iz oblasti.
Upor proti presežni oblasti države in vlade je tipična liberalna drža. Prvo zapoved te drže lepo formulira že omenjeni Foucault: “Ne zaljubite se v oblast.” Vsaka pokorščina oblasti je seveda veliko lažja, če ljubimo Cerarja, Pahorja, Erjavca itd.: ko ljubimo oblast, si želimo prav to, kar nas obvladuje, tlači in izkorišča. So ljudje, ki v tem uživajo in ta užitek ima tudi svoje ime: v kliniki mazohizem, v politiki fašizem. Liberalizem nasprotno izhaja iz predpostavke, da se vselej vlada preveč. To posledično pomeni, da velja državo racionalizirati in kjer se le da, vidno pest države nadomestiti z nevidno roko trga. Za slovenske razmere bi morda najbližji vzor našli v ordoliberalizmu (Ordo se je imenovala revija), ki je v Nemčiji ostro nasprotoval vladam, ki so – tako kot SMC – v prid države sistematično ignorirale tržne mehanizme in civilno družbo. Če vam je neoliberalizem čikaške šole preradikalen, naj vas potolažimo, da nemški gospodarski čudež izhaja prav iz te nekoliko blažje liberalne različice, ki jo je v politiko uvedel Adenauer.
Toda, žal, Cerar ni Adenauer, da bi bil sposoben izbrati vsaj najmanj slabo od slabih možnosti. Njegova stranka ne preveč prepričljivo zanika socialistični režim, od katerega je podedovala navade in šege. Ideološka statolatrija kaže na ostanke levičarskega mesijanstva, zaradi katerega so Slovenci na nek poseben način skupaj v družbi z Nemci in Rusi.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
