M.Balantič, blog: Kako se pravilno izseliti?

4

Vem, naslov je hecen, a žal čedalje bolj aktualen. Vsekakor nimam namena prilivati olja na ogenj vsesplošnega odhajanja iz Slovenije ali k temu celo koga spodbujati, se je pa potrebno sprijazniti z realnostjo nekonkurenčnosti Slovenije v evropskem okolju. Vsem, ki ste takšno odločitev sprejeli želim s tem zapisom pomagati pri birokraciji.

Sam sem Slovenijo zapustil septembra 2013. O razlogih za odločitev podrobneje morda drugič, če povzamem pa me je k odhodu predvsem vzpodbudila nekonkurenčnost slovenskega trga dela. Ne trdim, da v Sloveniji ni mogoče najti službe, gotovo pa so možnosti “sanjske službe” (različno glede na poklic in želje, seveda) močno omejene ali celo loterijske.

Davčna džungla slovenskega izseljenstva

Ko pravim, da sem Slovenijo zapustil, ne želim zgolj reči da sem se iz nje fizično odselil. Kje pa, naivnež, ki bi ravnal lahkomiselno in se novim izzivom naproti odpravil brez da bi uredil vso potrebno birokracijo v Sloveniji, tvega neprijetne izkušnje s slovensko davčno upravo ob letu osorej. Iz Slovenije sem se namreč formalno izselil (postal sem formalni izseljenec), tako v smislu matične kot davčne zakonodaje. Se sliši komplicirano? Saj je 🙂

Da razložim. Povprečen slovenski državljan, s stalnim bivališčem v Sloveniji, ob prejemanju plače ali drugih prihodkov državi plačuje dohodnino in druge davke. Tu gre za povsem normalen fenomen, s katerim prebivalci financiramo delovanje javnih služb. Zavezanost takšnih državljanov (in ostalih prebivalcev) plačevati davke izvira predvsem iz dejstva, da bivajo in delajo v Sloveniji, torej tu tudi koristijo usluge javnih servisov (zdravstva, šol, vrtcev, parlamenta itd.)

Dnevni migranti, zdomci in izseljenci

Človek bi seveda pomislil, da se ob zaposlitvi v tujini (npr. Nemčiji) ta “pravica” pobiranja davkov avtomatsko prenese na državo, kjer se zaposlitev vrši. Da temu ni tako lahko opazimo ob prebiranju zgodb nesrečnih slovencev, ki živijo ob meji, in se na delo vozijo v Avstrijo ali Italijo (t.i. dnevni migranti). Kljub vsemu gre tu za izjemno situacijo, ko nekdo živi v eni državi, dela pa v drugi, zato država lahko upravičeno zahteva, da (vsaj del) davkov plačuje tudi v državi bivališča (rezidenstva).

Žal pa državljanom, ki tako delajo kot tudi živijo v tujini, država prav nič ne olajša življenja. Zakonodaja najprej razlikuje med zdomci in izseljenci. Zdomci so državljani, ki so se začasno preselili v tujino, v Sloveniji pa obdržali stalno bivališče. Obratno so izseljenci državljani, ki so za stalno preseljeni v tujino, v Sloveniji pa nimajo niti stalnega bivališča.

Nadalje zakonodaja razlikuje med rezidenti Slovenije (vsi, ki imajo v Sloveniji stalno bivališče) in davčnimi rezidenti Slovenije. Davčni rezidenti so avtomatsko vsi rezidenti ter tudi osebe, ki so v Sloveniji (po preselitvi) obdržale tesnejše osebne in ekonomske interese. Ali je temu tako, seveda presoja davčna uprava (vir: DURS).

Dvojna obdavčitev

Zdomci so torej vedno tudi davčni rezidenti Republike Slovenije in s tem zavezani za plačilo davkov v naši državi. Ker tuja država, kjer zdomec dela, takšno osebo navadno tudi šteje za lastnega rezidenta, vstopimo v polje dvojne obdavčitve. Tako osebo bosta (jako neugodno!) obdavčili obe državi, tako Slovenija, kot tuja država. Glede na individualne meddržavne pogodbe o “izogibanju” dvojne obdavčitve (preveri seznam po državah) se bo takšna oseba morda izmazala “zgolj” s plačevanjem razlike med tujo (navadno nižjo) in domačo davčno stopnjo.

Odločitev: ne bom rezident!

Težko bi dejal, za koliko časa sem sam odšel iz domovine. Dejstvo pa je, da razen prijateljev in sorodnikov tu nisem pustil ničesar. Hecno, ne, neumno, bi se počutil, če bi na koncu leta, poleg nemške dohodnine, moral primakniti še v slovenski “davčni lonček”. Kljub predvsem čustveni želji, da bi “ostal prijavljen” v Sloveniji, so zmagali racionalni argumenti in padla je odločitev: ne bom davčni rezident.

Več lahko preberete na blogu Mateja Balantiča.


4 KOMENTARJI

  1. Izseljevanje v uspešnejše standardno privlačnejše države je prav tako dediščina bivše države, ki ni vodila prave gospodarske in siceršnje politike.

    Tudi to je dokaz, da še vedno razmišljamo in ravnamo kot v bivši državi.

  2. Kdor ima kake povezave s Slovenci v tujini naj kar začne pakirat kovčke. Priporočam. Tu je vse bolj v smislu “reši se kdor se more”. Slovenija kot država nima prihodnosti. Slovenci kot narod le simbolično prihodnost.

  3. Odvisno od vrednostnega temelja človeka.

    Če ti več pomeni tujina kot svoj dom, svoji bližnji in prijatelji in če nimaš zdrave samozavesti vztrajati in se aktivirati doma, potem je tujina rešitev, vsaj začasna.

    Tudi tujina zahteva prilagoditev, nečloveške napore, vztrajnost in grenke pilule.

Comments are closed.