M. Avbelj, Slovenski čas: Naša meritokracija

2

Če država ne bo napolnjena z najboljšimi, bo hirala še naprej

Svet smo ljudje. Družba je institucionalizirani svet. Država je institucija z monopolom nad sredstvi fizične prisile. A v biti gre za posameznika: posameznika, ki tvori institucije, družbo in državo; in posameznika, ki je cilj vsakega družbenega delovanja. Družbe bodo tako zdrave in uspešne, kolikor bodo zdravi in uspešni njihovi tvorci – posamezniki. Odgovornost za dobro in slabo ni nikdar pri kolektivu ali pri fantomskemu sistemu, vselej je pri posamezniku.

Prav zato je tako pomembno, da v Sloveniji meritokracijo jemljemo resno. Meritokracijo, ki jo razumem tako, da si morajo posamezniki svoje mesto v institucijah družbe zaslužiti. Ne z denarjem, korupcijo, vezami in poznanstvi itd., temveč z vložkom vase. Z vložkom, ki gradi vrednost posameznika na znanju, sposobnostih, profesionalnih in osebnih kvalitetah, omikanosti in primarno na njegovi integriteti. Najbolj pomembne institucije v družbi, če naj ta družba ne le normalno, temveč pravično deluje, morajo zasedati najboljši posamezniki.

Skrb le za svoje oz. naše

V družbah, ki so majhne, nepretočne, zaprte in zatohle; ki so provincialne in zato miselno totalitarno naravnane; ki imajo travmatične zgodovinske izkušnje žrtve in rablja; in taka je slovenska družba – v takih družbah je obstoj meritokracije ne le ključen za njihovo zdravje, temveč za sam njihov obstoj. Zato je prav, da smo se v zadnjih dnevih novembra tako resno in iskreno pogovarjali o najboljših kandidatih za tri mesta na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP). In zato je še bolj prav, da so bili vsi pri svoji drži za obrambo meritokracije tako vztrajni in predvsem koherentni.

No, nič od tega se, žal in resnici na ljubo, ni zgodilo. O kandidatih za mesto na ESČP javnost ni bila celovito informirana. O njihovih strokovnih referencah ni tekla nikakršna resna strokovna razprava. Pri čemer ex-ante ali ex-post facto takšne ali drugačne izjave, ki so se šle bodisi osebno glorifikacijo ali diskvalifikacijo teh ali onih kandidatov, seveda ne štejejo. Žal slovenska javnost nima predstave, kako potekajo izbori na najvišja mesta v pravnih institucijah v urejenih državah z dolgo demokratično tradicijo in robustno pravno elito, ki se je oblikovala skozi desetletja v veliki kritični masi akterjev, v pošteni tekmi, sledeč uveljavljenim kriterijem.

Ker ni take predstave, še manj obstaja taka praksa. Toda praksa, in to je temeljni problem, je taka, kot jo ustvarjajo obstoječi institucionalni akterji. Kakor smo kadrovali doslej, tako stanje imamo in ga bomo imeli še v prihodnje. Seveda, če se ne bomo korenito spremenili. In to vsi. Načelo meritokracije mora biti načelo načelnih ljudi, kar pomeni, da se mora uporabljati enako v vseh primerljivih okoliščinah. Pa se ne.

V delu, v katerem se je v Sloveniji doslej vendarle uveljavila meritokracija, ta obstaja kot naša meritokracija. Z drugimi besedami: zavedamo se, pa čeprav kot posledica organizirane hipokrizije, da je prav, da se institucije napolnijo z najboljšimi, a pri tem izražamo skrb le za svoje oz. naše. Ker so nomina odiosa, pa tudi zakrivajo bistvo razprave, ki je vselej ad rem in ne ad personam, bom to trditev podkrepil z dvema povsem primerljivima primeroma iz državnega zbora.

V prvem primeru je šlo za volitve novega vrhovnega sodnika, v drugem – bolj razvpitem – pa za sodnike ESČP. V obeh primerih so se kandidatoma, ki jima gotovo po primerljivosti s siceršnjo slovensko pravno stroko ni moč odrekati vrhunskosti, očitale okoliščine, ki so domnevno izhajale iz njune pripadnosti (v najširšem smislu) enemu ali drugemu političnemu taboru. Rezultat volitev v enem in drugem primeru je bil sicer različen zaradi trenutne politične konstelacije v parlamentu, a delovanje ene in druge strani je bilo v obeh primerih enako nenačelno.

Z drugimi besedami, če že mislimo z meritokracijo resno, jo moramo izvajati načelno. To terja oblikovanje jasnih kriterijev, ki naj jih uporabljajo pri svoji izbiri vrhunski strokovnjaki, najboljši na svojih področjih, politika pa jim mora zaupati. Torej: odločiti drugače, če ima za to res utemeljene razloge, ki jih mora predstaviti javnosti, ki ima pravico in dolžnost o njih burno razpravljati. Dokler ne bo tako, bo pač še naprej veljala praksa: toliko veljaš, kolikor ljudi poznaš, še bolje pa, če si naš!

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. "Dokler ne bo tako, bo pač še naprej veljala praksa: toliko veljaš, kolikor ljudi poznaš, še bolje pa, če si naš!!"
    Žal v Sloveniji še dolgo bo tako, na levici in tudi na desnici zato skrbijo!

  2. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je nepotizem dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom.
    Nepotizem, »zrihtanje« javnih (!) dobrih služb in poslov sinovom, prijateljem, je v razvitih demokracijah nezaslišana in sramotna korupcija, saj gre za »ugodnosti na račun drugih«. Pri nas pa je očitno to povsem sprejemljivo. Žalostno je, da politika temu daje legitimnost, saj je brez sramu in odgovornosti prisotno v najpopularnejši slovenski stranki, Lukšičevi SD, Jankovićevi PS, Janševi SDS in še marsikje v politiki ter še kje, kar je »dnevno na TV-sporedu«, torej je to velik nacionalni interes.
    Nepotizem v primeru poslanca in župana Zanoškarja, PS, in njegovih sinov pa sedaj l. 2014 celo javno zagovarja »ugleden« član SDS, mag. Andrej Vizjak, bivši minister za gospodarstvo, delo, družino in socialo, kar je skregano z elementarno moralo! Pa smo zopet pokopali javno moralo, pravno in socialno državo! Žalostno in nezaslišano. Neodgovorno do sodržavljanov!
    Nepotizem je jasen, ko gre za druge, za naše pa ne! Na TV oziroma pred TV pa smo vsi za, da je to problem! Nepotizem in dvojna merila so torej nacionalni problem ali še vedno naš vsakdanji interes?

Comments are closed.